Izbor Biblije
Stara Zaveza
Nova Zaveza
Slovenska Biblija 1882

Luku 9

1

Sklicavši pa dvanajstere učence svoje, dá jim moč in oblast nad vsemi hudiči, in da naj uzdravljajo bolezni;

2

In odpošlje jih oznanjevat kraljestva Božjega, in uzdravljat bolnike.

3

In reče jim: Ničesar ne jemljite na pot; ne palice, ne torbe, ne kruha, ne denarja; tudi po dva plašča ne imejte.

4

In v kterokoli hišo vnidete, tu prebivajte, in odtod izhajajte.

5

In kterikoli vas ne sprejmó, izidite iz tistega mesta, in otresite prag z nog svojih, za pričo zoper njih.

6

Ter izidejo in hodili so po vaséh, oznanjujoč evangelj in uzdravljajoč povsodi.

7

Slišal je pa Herod četrtnik vse, kaj on dela; in ni se mogel načuditi, ker so nekteri pravili: Janez je vstal od mrtvih;

8

A drugi: Elija je prišel; drugi pa: Starih prerokov eden jo vstal.

9

Pa reče Herod: Janeza sem jaz posekal; kdo pa je ta, za kogar jaz slišim takošne reči? In želel ga je videti.

10

In vrnivši se aposteljni, povedó mu, kar so storili; in vzeme jih, in odide posebej na samoten kraj mesta, ktero se imenuje Betsajda.

11

Zvedevši pa to ljudstvo, odidejo za njim; in sprejme jih, in govoril jim je o kraljestvu Božjem, in kteri so potrebovali zdravja, uzdravljal jih je.

12

A dan se je jel nagibati; in pristopivši dvanajsteri, rekó mu: Odpusti ljudstvo, da odidejo v okolne vasi in pristave, in tam prenočé, in najdejo živeža: kajti tu smo v samotnem kraji.

13

Pa jim reče: Dajte jim vi jesti. Oni pa rekó: Nimamo več, nego pet hlebov in dve ribi, razen če odidemo mi, da kupimo za vse to ljudstvo jedî.

14

Bilo jih je namreč kakih pet tisoči mož. Pa reče učencem svojim: Posadite jih po petdeset v vrsto.

15

In storé tako, in posadé vse.

16

Vzemši pa petere hlebe in tisti dve ribi, ozrè se na nebo in jih blagoslovi, ter prelomi, in dajal je učencem, naj položé pred ljudstvo.

17

In jedli so, in nasitili so se vsi; in pobrali so, kar jim je ostalo od košcev, dvanajst košev.

18

In zgodí se, ko je na samem molil, bili so ž njim učenci; in vpraševal jih je, govoreč: Kdo pravijo ljudjé, da sem jaz?

19

Oni pa odgovarjajoč, rekó: Janez Krstnik; drugi pa Elija; a drugi, da je eden starih prerokov vstal.

20

Pa jim reče: Vi pa, kdo pravite, da sem jaz? Odgovarjajoč pa Peter, reče: Kristus Božji.

21

A on jim zapretí in naročí, naj nikomur ne povedó tega,

22

Govoreč: Sinu človečjemu je treba veliko pretrpeti, in zavrženemu biti od starešin in vélikih duhovnov in pismarjev, in umorjenemu biti, in tretji dan vstati.

23

In pravil je vsem: Če kdo hoče za menoj iti, zatají naj samega sebe, in vzeme križ svoj vsak dan, in gre za menoj.

24

Kajti kdor hoče dušo svojo ohraniti, izgubil jo bo; kdor pa izgubí dušo svojo za voljo mene, ta jo bo ohranil.

25

Kaj namreč pomaga človeku, če pridobí ves svet, samega sebe pa pogubí ali si škodo napravi?

26

Kdor se bo namreč sramoval mene in mojih besed, tega se bo tudi sin človečji sramoval, kedar pride v svojej in očetovej in svetih angeljev slavi.

27

Pravim vam pa resnično, da so nekteri med témi, ki stojé tu, kteri ne bodo okusili smrti, dokler ne vidijo kraljestva Božjega.

28

Zgodí se pa kakih osem dní po teh besedah, pa vzeme Petra in Jakoba in Janeza, in izide na goro molit.

29

In ko je molil, postane podoba obličja njegovega drugačna, in oblačilo njegovo belo in svetlo.

30

In glej, moža dva sta govorila ž njim, ktera sta bila Mojzes in Elija;

31

Ktera sta se prikazala v slavi in sta govorila o koncu njegovem, ki ga je imel dokončati v Jeruzalemu.

32

A Peter in ktera sta bila ž njim, bili so zaspali; a ko se prebudé, ugledajo slavo njegovo, in oba moža, ktera sta ž njim stala.

33

In zgodí se, ko sta odhajala od njega, reče Peter Jezusu: Učenik, dobro nam je tu biti; bomo pa naredili tri šatore, enega tebi, in Mojzesu enega, in enega Eliju: ne vedoč, kaj govori.

34

Ko je pa to govoril, nastane oblak in ju zakrije; in zbojé se, ko vnideta v oblak.

35

In glas se oglasí iz oblaka, govoreč: Ta je sin moj ljubljeni; njega poslušajte.

36

In ko se je bil glas oglasil, najdejo Jezusa samega. In oni zamolčé, in nikomur niso tiste dní nič povedali od tega, kar so bili videli.

37

Zgodí se pa drugi dan, ko pridejo z gore, sreča ga veliko ljudstva.

38

In glej, mož iz ljudstva zavpije, govoreč: Učenik, prosim te, ozri se na sina mojega; kajti edinec mi je.

39

In glej, hudič ga napada, in precej kričí, in lomi ga s peno, in komaj potem odide od njega, ko ga je zvil.

40

In prosil sem učence tvoje, naj bi ga izgnali, in niso mogli.

41

Odgovarjajoč pa Jezus, reče: O rod neverni in popačeni! doklej bom pri vas in vas bom trpel? pripelji sèm sina svojega!

42

In ko je še k njemu šel, zgrabi ga hudič in strese; a Jezus zapretí duhu nečistemu, in uzdravi dečka, in dá ga očetu njegovemu.

43

In vsi so se čudili veličastvu Božjemu. Ko so se pa vsi čudili vsemu, kar je storil Jezus, reče učencem svojim:

44

Ohranite vi v ušesih svojih te besede; kajti sin človečji bo izdan v roke človeške.

45

Oni pa niso umeli te besede, in bila jim je prikrita, da je niso razumeli; in bali so se, da bi ga vprašali za to besedo.

46

Všla je bila pa misel vanje, kdo bi bil največi med njimi.

47

Jezus pa, vedoč misel srca njih, vzeme otroka, in postavi ga pred se,

48

In reče jim: Kdorkoli sprejme tega otroka v ime moje, mene sprejema; a kdorkoli mene sprejme, sprejema tega, kdor me je poslal. Kdor je namreč najmanji med vami, ta bo velik.

49

Odgovarjajoč pa Janez, reče: Učenik, videli smo nekoga, kteri je z imenom tvojim izganjal hudiče; in zabranili smo mu, ker ne hodi z nami za teboj.

50

In reče mu Jezus: Ne branite! Kdor namreč ni zoper nas, on je z nami.

51

Zgodí se pa, ko so se dopolnjevali dnevi vzhoda njegovega, pa se on na ravnost v Jeruzalem nameri.

52

In pošlje poslance pred obličjem svojim; in ti odidejo in vnidejo v vas Samarijansko, da mu pripravijo prenočišča.

53

Ali niso ga hoteli sprejeti, ker so videli, da gre v Jeruzalem.

54

Videvši pa to učenca njegova Jakob in Janez, rečeta: Gospod, hočeš li, da rečeva, naj ogenj snide z neba, in jih potrebi, kakor je tudi Elija storil?

55

Obrnivši se pa, zapretí jim, in reče: Ne véste, kakošnega duha ste vi;

56

Sin človečji namreč ni prišel duš človeških gubit, nego da jih zveliča, In šli so v drugo vas.

57

Zgodí se pa, ko so šli, reče mu nekdo po poti: Šel bom za teboj, karmorkoli

58

(kamorkoli)

59

odideš, Gospod!

60

In reče mu Jezus: Lisice imajo brloge, in tice nebeške gnezda; a sin človečji nima kje glave nasloniti,

61

A drugemu reče: Pojdi za menoj! On pa reče: Gospod, dovoli mi, da prej odidem in pokopljem očeta svojega.

62

Ali Jezus mu reče: Pusti, naj mrliči pokopljejo mrliče svoje; ti pa pojdi in oznanjuj kraljestvo Božje.

63

Zopet drugi pa reče: Šel bom za teboj, Gospod! ali dovoli mi, da se poprej poslovim z domačimi svojimi.

64

In reče mu Jezus: Nobeden ni pripraven za kraljestvo Božje, kdor položí roko svojo na plug, pa se ozira na to, kar je zadej.

Slovenian Bible 1882
Public Domain: Josipa Stritarja (1882)