1 Samuelova 2

1

In Ana je molila in rekla: Srce moje se raduje v GOSPODU, rog moj je povišan po GOSPODU; usta moja so se široko odprla zoper sovražnike moje, kajti veselim se zveličanja tvojega.

2

Nihče ni tako svet kakor GOSPOD, kajti razen tebe ni nobenega; in ni nobene Skale, kakor je naš Bog.

3

Ne množite govorov o visokih rečeh, predrznost naj ne pride iz vaših ust: kajti GOSPOD je Bog mogočni, ki vse pozna, in misli človeške na tehtnico deva on.

4

Močnih lok je zlomljen, a slabotni so opasani z močjo.

5

Kateri so bili siti, so v službo stopili za kruh, in kateri so lakoto trpeli, niso več lačni; in nerodovitna je rodila sedmero, in katera je veliko imela otrok, je onemogla.

6

GOSPOD mori in oživlja, pelje v kraj smrti [Hebr. šeol.] in zopet nazaj.

7

GOSPOD spravi v uboštvo in obogati, on ponižuje, pa tudi povišuje.

8

On povišuje ubožca iz prahu, siromaka vzdiguje iz blata, da ga posadi med plemenitnike in mu da podedovati slave prestol; kajti GOSPODOVI so stebri zemlje, in on je nanje postavil svet.

9

On bo varoval svojih svetnikov noge, ali brezbožniki umolknejo v temi; zakaj po svoji moči človek ne pride kvišku.

10

Zatrti bodo, kateri nasprotujejo GOSPODU, zoper nje bo on grmel v nebesih. GOSPOD bo sodil kraje zemlje, in da moč kralju svojemu in poviša rog maziljenca svojega.

11

In Elkana je šel v Ramo v hišo svojo. A deček je bil strežnik GOSPODU pred očmi Elija duhovnika.

12

Sinova Elijeva pa sta bila otroka Belijalova; nista poznala GOSPODA.

13

In navada duhovnikov proti ljudstvu je bila: Kadar je kdo prinesel daritev, je prišel, ko se je meso kuhalo, duhovnikov hlapec s trirogljatimi vilicami v roki,

14

in je ž njimi sunil v medenico ali v lonec ali v kotel ali v ponev, in karkoli je z vilicami izvlekel, je vzel duhovnik zase. Tako so delali v Silu vsem Izraelcem, ki so prihajali tja.

15

Enako je prišel tudi, preden so zažgali tolstino, duhovnikov hlapec in rekel možu, ki je opravljal daritev: Daj mesa, da ga opečem duhovniku; zakaj ne bo vzel kuhanega mesa od tebe, temuč sirovo.

16

Ako je rekel dotičnik: Saj bodo precej zažgali tolstino, potem vzemi, kolikor ti ugaja; tedaj mu je odgovoril: Ne, ampak daj mi ga zdaj, in če ne daš, vzamem s silo.

17

In greh mladeničev je bil silno velik pred GOSPODOM, kajti ljudje so zaničevali darila GOSPODOVA.

18

Samuel pa je stregel pred obličjem GOSPODOVIM, še deček, prepasan s platnenim naramnikom;

19

k temu mu je leto za letom napravila mati njegova suknjico in mu jo prinesla, ko je prišla gori z možem svojim opravljat vsakoletno daritev.

20

In Eli je blagoslovil Elkana in ženo njegovo in rekel: GOSPOD ti daj zarod od te žene namesto darovanega, ki ga je izročila GOSPODU! In šli so v hišo svojo.

21

In GOSPOD je obiskal Ano, da je spočela in rodila še tri sinove in dve hčeri. A deček Samuel je napredoval pri GOSPODU.

22

Eli pa je bil silno star; in slišal je vse, kar počenjata sinova njegova z vsem Izraelom ter da se družita z ženami, ki so opravljale službo pri vratih shodnega šatora.

23

In dejal je jima: Zakaj to delata? slišim namreč o vajinih hudih dejanjih od vsega tega ljudstva.

24

Nikar, sinova moja! zakaj to ni dober glas, ki ga slišim; povzročata, da GOSPODOVO ljudstvo prestopa.

25

Ako kdo greši zoper človeka, Bog mu je sodnik; ko pa kdo greši zoper GOSPODA, kdo se potegne zanj? Ali nista poslušala glasu očeta svojega; kajti GOSPOD ju je hotel umoriti.

26

A deček Samuel je vedno napredoval in je bil prijeten GOSPODU in tudi ljudem.

27

Pride pa mož Božji k Eliju in mu reče: Tako pravi GOSPOD: Nisem li se razodel očeta tvojega družini, ko so še bili v Egiptu, pri hiši Faraonovi?

28

In njega sem si izvolil izmed vseh rodov Izraelovih, da bodi moj duhovnik, da daruje na mojem oltarju, da pali kadilo in naramnik nosi pred obličjem mojim; in očeta tvojega hiši sem dal vse daritve, ki jih po ognju darujejo sinovi Izraelovi.

29

Zakaj teptate daritve moje in jedilna darila meni, ki sem jih zapovedal v prebivališču svojem? In sinova svoja bolj spoštuješ nego mene, da se redite z najboljšim od jedilnih daril Izraela, ljudstva mojega!

30

Zato pravi GOSPOD, Bog Izraelov: Rekel sem bil res, da naj bi hiša tvoja in tvojega očeta hiša hodili pred mano vekomaj; ali sedaj pravi GOSPOD: Ne bodi tako; zakaj tiste, ki me časte, počastim tudi jaz, in ki mene zaničujejo, malo jih bom cenil tudi jaz.

31

Glej, pridejo dnevi, da odsekam ramo tvojo in ramo hiši očeta tvojega, da ne bo starca v hiši tvoji.

32

In videl boš le stisko prebivališča mojega, pri vsem dobrem, kar Bog dodeli Izraelu in priletnega ne bode v hiši tvoji vekomaj.

33

Nočem ti sicer slehernega zatreti od oltarja mojega, ker bi ti usahnile oči in duša ti skoprnela, ali vsa mladina hiše tvoje pomrje v moških letih.

34

In to ti bodi v znamenje, kar pride na oba sinova tvoja, Ofnija in Pinehasa: obadva umrjeta eden dan.

35

In obudim si zvestega duhovnika, ki bo delal, kakor je po mojem srcu in po mojih mislih, in njemu sezidam stanovitno hišo; in hodil bo pred maziljencem mojim vse dni.In zgodi se, da vsak, kdor preostane iz hiše tvoje, pride in se njemu pokloni za srebrn denar in hlebček kruha ter poreče: Prosim, pripusti me vsaj v eno duhovsko službo, da jem grižljaj kruha.

36

In zgodi se, da vsak, kdor preostane iz hiše tvoje, pride in se njemu pokloni za srebrn denar in hlebček kruha ter poreče: Prosim, pripusti me vsaj v eno duhovsko službo, da jem grižljaj kruha.