1 Samuelova 1

1

Bil je mož iz Ramataim-zofima, z Efraimskega gorovja, ki mu je bilo ime Elkana, sin Jerohama, sina Elihuja, sina Tohuja, sina Zufovega, Efraimec.

2

In imel je dve ženi, eni je bilo ime Ana, drugi pa Penina; in Penina je imela otroke, Ana pa ni imela otrok.

3

In ta mož je hodil vsako leto gori iz mesta svojega, da bi molil in daroval GOSPODU nad vojskami v Silu. Ondi sta bila duhovnika GOSPODU dva sinova Elijeva, Ofni in Pinehas.

4

In kadar je prišel dan, da je Elkana daroval, je dal deleže Penini, ženi svoji, in vsem sinovom in hčeram njenim.

5

Ali Ani je dal dvojen delež, ker Ano je ljubil, a GOSPOD ji je zaprl maternico.

6

In njena soporočenka jo je hudo žalila, da bi jo ujezila, ker ji je bil GOSPOD zaprl maternico.

7

In ker je delal tisto vsako leto, kadarkoli je šla v hišo GOSPODOVO, jo je tako žalila; in Ana je plakala in ni ničesar jedla.

8

In Elkana, njen mož, ji reče: Ana, zakaj plačeš? in zakaj ne ješ? in zakaj ti je srce žalostno? Nisem li jaz boljši tebi nego deset sinov?

9

In vstala je Ana, potem ko so jedli in pili v Silu. In Eli duhovnik je sedel na stolu svojem pri podboju GOSPODOVEGA templja.

10

In njej je bilo bridko v duši, in molila je h GOSPODU in silno jokala.

11

In stori obljubo in reče: O GOSPOD nad vojskami, ako se milo ozreš na ponižanje dekle svoje in se me spomniš in ne pozabiš dekle svoje, a daš dekli svoji moški zarod, tedaj ga posvetim GOSPODU za vse žive dni njegove, in britev naj ne pride na glavo njegovo.

12

In ko je dolgo molila pred GOSPODOM, je Eli pazil na usta njena.

13

Ana namreč je govorila v srcu svojem, le njena ustnica se je gibala, toda glasu njenega ni bilo slišati. Zato je Eli menil, da je vinjena.

14

In ji reče Eli: Doklej boš pijana? Iztrezni se od vina svojega!

15

Ana pa odgovori ter reče: Nikar, gospod moj, žena sem otožnega duha; vina in močne pijače nisem pila, temuč srce svoje sem izlila pred GOSPODOM.

16

Ne rači šteti dekle svoje za hčer Belijalovo, zakaj od velikega žalovanja in razžaljenja sem doslej govorila.

17

Eliji odgovori in veli: Pojdi v miru! Bog Izraelov naj ti izpolni prošnjo, ki si jo prosila.

18

Ona reče: Naj najde dekla tvoja milost v očeh tvojih! Nato je žena šla svojim potem, in je jedla in lice ji ni bilo več žalostno.

19

In zgodaj zjutraj vstanejo, in ko se poklonijo pred GOSPODOM, se napotijo nazaj in pridejo v hišo svojo v Rami. In Elkana spozna Ano, ženo svojo, in GOSPOD se je spomni.

20

In ko preteče čas, potem ko je Ana spočela, je rodila sina in ga imenovala Samuela, kajti „izprosila sem ga od GOSPODA“.

21

In ko je šel mož Elkana in vsa družina njegova, da prinese GOSPODU vsakoletno daritev in obljubo svojo,

22

ni šla Ana ž njim, zakaj rekla je možu svojemu: Pojdem šele, ko bo deček odstavljen, potem ga popeljem, da se pokaže pred obličjem GOSPODOVIM in ostane ondi vekomaj.

23

Elkana, mož njen, ji reče: Stóri, kakor se ti dobro vidi; ostani, dokler ga ne odstaviš! Samo da GOSPOD potrdi besedo svojo! In žena je ostala doma in dojila sina, dokler ga ni odstavila.

24

In ko ga je odstavila, ga je peljala s seboj gori s tremi junci in z eno efo moke in z mehom vina in ga je privedla v hišo GOSPODOVO v Silu; a deček je bil še mlad.

25

In zaklali so junca in pripeljali dečka k Eliju.

26

In ona reče: Ah, gospod moj, kakor res živi duša tvoja, gospod moj, jaz sem tista žena, ki sem tu pri tebi stala in GOSPODA prosila.

27

Za tega dečka sem prosila, in GOSPOD mi je izpolnil prošnjo, ki sem jo prosila od njega.Zato ga tudi jaz izročam GOSPODU; vse dni, dokler bo živel, je izročen GOSPODU. In on se je ondi poklonil GOSPODU.

28

Zato ga tudi jaz izročam GOSPODU; vse dni, dokler bo živel, je izročen GOSPODU. In on se je ondi poklonil GOSPODU.