Jozue 9

1

Ko pa zaslišijo kralji, ki so bili tostran Jordana, po gorah in v nižavi in po vsem obrežju velikega morja tja do Libanona, Hetejci, Amorejci, Kanaanci, Ferizejci, Hevejci in Jebusejci,

2

so se zbrali vsi enodušno, da se vojskujejo z Jozuetom in z Izraelom.

3

A prebivalci v Gibeonu, ko so slišali, kaj je storil Jozue Jerihu in Aju,

4

so tudi skovali zvijačo: gredo in se napravijo, kakor da bi bili poslanci, in denejo stare vreče na svoje osle in stare vinske mehove, razdrte in zašite,

5

tudi staro in zakrpano obuvalo si nataknejo na noge in na sebe staro obleko; in ves kruh, ki so ga imeli za brašno, je bil trd in plesniv.

6

In pridejo k Jozuetu v tabor v Gilgalu in reko njemu in Izraelovim možem: Prišli smo iz daljnih dežel; sklenite torej zavezo z nami!

7

Možje Izraelovi pa reko Hevejcem: Morebiti prebivate med nami, kako naj sklenemo zavezo z vami?

8

In reko Jozuetu: Hlapci smo tvoji. Jozue pa jih vpraša: Kdo ste? In odkod ste prišli?

9

Odgovore mu: Hlapci tvoji so prišli iz silno daljnih dežel zaradi imena GOSPODA, tvojega Boga; zakaj slišali smo glas o njem in vse, kar je storil Egiptu,

10

tudi vse, kar je storil dvema kraljema Amorejcev onostran Jordana, Sihonu, kralju v Hesbonu, in Ogu, kralju v Basanu, ki je bil v Astarotu.

11

Zato so nam rekli naši starejšine in vsi prebivalci naše dežele: Vzemite si živeža na pot in pojdite jim naproti in jim recite: Hlapci smo vaši. Zdaj torej sklenite zavezo z nami!

12

Ta kruh naš, ki smo ga iz svojih hiš vzeli za brašno, je bil še gorak, ko smo odhajali na pot k vam, zdaj pa, glej, je trd in plesniv.

13

In te vinske mehove smo napolnili nove, pa glej, razdrti so. In ta naša obleka in naše obuvalo se je prestaralo po silno dolgem popotovanju.

14

In možje vzamejo od njih brašna, a ne vprašajo za svet GOSPODOVIH ust.

15

In Jozue sklene mir ž njimi in jim stori zavezo, da bodo ohranjeni pri življenju; in knezi občine so jim prisegli.

16

Ali po treh dneh, potem ko so storili ž njimi zavezo, jim pride na vest, da so oni njih sosedi ter da prebivajo med njimi.

17

Kajti ko so sinovi Izraelovi šli dalje, so tretji dan prispeli k njih mestom. Njih mesta pa so bila: Gibeon, Kefira, Beerot in Kirjat-jearim.

18

A sinovi Izraelovi jih niso pobili, zato ker so jim bili prisegli knezi občine pri GOSPODU, Izraelovem Bogu. In mrmrala je vsa občina na kneze.

19

Vsi knezi pa reko vsej občini: Mi smo jim prisegli pri GOSPODU, Izraelovem Bogu, zato se jih ne moremo dotekniti.

20

Ali to jim hočemo storiti: ostanejo naj pri življenju, da ne pride srd nad nas zavoljo prisege, ki smo jim jo prisegli.

21

In reko jim knezi: Naj le žive! A morajo sekati drva in nositi vodo vsej občini, – kakor so jim knezi bili rekli.

22

Tedaj jih pokliče Jozue in jih ogovori, rekoč: Zakaj ste nas prekanili, govoreč: Silno daleč smo od vas, pa prebivate med nami?

23

Zato ste zdaj prokleti, da nikdar ne nehajo biti iz vas hlapci, ki sekajo drva in nosijo vodo za hišo mojega Boga.

24

Odgovore Jozuetu in reko: V istini je bilo povedano nam, hlapcem tvojim, kar je zapovedal GOSPOD, tvoj Bog, svojemu hlapcu Mojzesu, da vam da vso deželo in iztrebi vse prebivalce v njej izpred vas; torej smo se spričo vas silno bali za življenje svoje in smo storili to.

25

Sedaj pa glej, v roki smo tvoji: stóri, kar se ti zdi dobro in prav, da z nami storiš.

26

In tako jim je storil in jih otel iz roke Izraelovih sinov, da jih niso pobili.In Jozue jih je tisti dan postavil, da sekajo drva in nosijo vodo občini in k oltarju GOSPODOVEMU, do tega dne, na mestu, ki bi si ga izvolil.

27

In Jozue jih je tisti dan postavil, da sekajo drva in nosijo vodo občini in k oltarju GOSPODOVEMU, do tega dne, na mestu, ki bi si ga izvolil.