Jozue 2

1

In Jozue, sin Nunov, pošlje skrivaj iz Sitima dva moža kot oglednika in veli: Pojdita, oglejta deželo in Jeriho! Ta gresta in prideta v hišo neke nečistnice, po imenu Rahab, in ondi počineta.

2

Povedal je pa nekdo kralju v Jerihu, rekoč: Glej, nocoj sta sem prišla moža od Izraelovih sinov, da ogledata deželo.

3

In pošlje kralj v Jerihu k Rahabi in ji sporoči: Izroči mi tista moža, ki sta prišla k tebi in sta stopila v hišo tvojo; zakaj prišla sta ogledovat vso deželo.

4

Žena pa je vzela moža in ju skrila. In reče: Res, prišla sta moža k meni, pa nisem vedela, odkod sta;

5

in ko so se zapirala vrata, pri temi, sta šla moža ven; kam sta šla, ne vem. Hitite precej za njima, ker ju še dotečete.

6

Ona pa ju je peljala na streho in ju skrila pod lanena stebla, ki jih je imela po strehi razgrnjena.

7

In možje so hiteli za njima po poti k Jordanu, do broda; in brž ko so odšli tisti, ki so ju zasledovali, so zaprli mestna vrata.

8

Preden pa sta legla, stopi ona k njima na streho

9

in reče možema: Vem, da vam je dal GOSPOD to deželo, ker nas je obšel strah spričo vas in zavoljo vas obupavajo vsi prebivalci te dežele.

10

Zakaj slišali smo, kako je posušil GOSPOD vode Rdečega morja pred vami, ko ste šli iz Egipta; in kar ste storili dvema kraljema Amorejcev, ki sta bila onostran Jordana, Sihonu in Ogu, ki ste ju s prokletjem pokončali.

11

In ko smo to slišali, nam je kopnelo srce in nič ni ostalo poguma v nikomer zaradi vas; zakaj GOSPOD, vaš Bog, je Bog v nebesih zgoraj in na zemlji spodaj.

12

Sedaj pa, prisezita mi pri GOSPODU, ker sem vama storila milost, da tudi storita milost hiši mojega očeta, in dajta mi zanesljivo znamenje,

13

da žive ohranite mojega očeta in mater mojo, brate in sestre moje in vse, kar jih imajo, in otmete smrti duše naše.

14

In moža ji odgovorita: Najino življenje bodi namesto vas v smrt! Če ne izdaste tega našega opravila, hočemo, ko nam da GOSPOD deželo, tebi izkazati milost in zvestobo.

15

Potem ju spusti po vrvi skozi okno; kajti njena hiša je bila pri mestnem obzidju in na obzidju je prebivala.

16

In jima reče: Pojdita na gorovje, da vaju ne srečajo, ki so šli za vama, in ondi se skrijta tri dni, dokler se ne vrnejo vajini zasledovalci, in potem pojdita svojo pot.

17

Moža pa ji rečeta: Prosta bodeva te prisege, s katero si naju zavezala:

18

glej, kadar pridemo v deželo, priveži to vrvico iz karmezinastih niti na okno, skozi katero si naju doli spustila; zberi tudi k sebi v hišo svojega očeta in mater svojo, brate svoje in vso rodbino očeta svojega.

19

In kdorkoli pride iz vrat tvoje hiše na ulice, njegova kri bodi nad glavo njegovo, in midva bodeva nedolžna; ako se pa kdo dotakne kogarkoli teh, ki bodo s teboj v hiši, njega kri pridi nad najino glavo.

20

Ali če izdaš to naše opravilo, prosta bodeva prisege, s katero si naju zavezala.

21

Ona reče: Bodi tako, kakor sta rekla. In odpravi ju, in odideta. In priveže karmezinasto vrvico na okno.

22

Ona pa gresta in prideta na gorovje, in ondi ostaneta tri dni, dokler se niso vrnili njiju zasledovalci; ti so ju iskali po vsej poti, a ju niso našli.

23

Nato se vrneta tista dva moža doli z gorovja ter prestopita na ono stran in prideta k Jozuetu, sinu Nunovemu, in mu povesta vse, kar se jima je prigodilo.In rečeta Jozuetu: Res nam je dal GOSPOD v roke vso deželo, tudi vsi prebivalci v njej obupavajo spričo nas.

24

In rečeta Jozuetu: Res nam je dal GOSPOD v roke vso deželo, tudi vsi prebivalci v njej obupavajo spričo nas.