Jozue 14

1

Te pa so dediščine, ki so jih dobili sinovi Izraelovi v Kanaanski deželi, ki so jih jim porazdelili Eleazar duhovnik in Jozue, sin Nunov, in poglavarji očetovinam vseh rodov Izraelovih sinov;

2

po žrebanju so jim pridelili dediščino, kakor je GOSPOD zapovedal po Mojzesu, devetim rodom in polovici rodu.

3

Dvema rodoma in polovici rodu je namreč Mojzes dal dediščino na oni strani Jordana. Levitom pa ni dal dediščine med njimi nobene.

4

Kajti Jožefovih sinov sta bila dva roda, Manase in Efraim; in levitom niso dali deleža v deželi, samo mesta za prebivanje in pašnike okoli njih njih živini in njih blagu.

5

Kakor je bil GOSPOD zapovedal Mojzesu, tako so storili Izraelovi sinovi in so razdelili deželo.

6

Tedaj pristopijo Judovi sinovi k Jozuetu v Gilgalu, in Kaleb, sin Jefunov, Kenizejec, ga ogovori: Ti veš, kar je rekel GOSPOD Mojzesu, možu Božjemu, zastran mene in tebe v Kades-barnei.

7

Štirideset let sem bil star, ko me je poslal Mojzes, služabnik GOSPODOV, iz Kades-barnee ogledovat deželo; in prinesel sem mu poročilo, kakor mi je bilo pri srcu.

8

Toda moji bratje, ki so šli gori z menoj, so ljudstvu v obup zapeljali srce, jaz pa sem zvesto hodil za GOSPODOM, Bogom svojim.

9

In Mojzes je prisegel tisti dan, rekoč: Gotovo bode dežela, po kateri je stopala tvoja noga, tebi in tvojim otrokom dediščina vekomaj, ker si zvesto hodil za GOSPODOM, Bogom mojim.

10

In sedaj, glej, GOSPOD me je ohranil v življenju, kakor je govoril teh štirideset in pet let, odkar je govoril besedo to Mojzesu, ko je Izrael potoval po puščavi. In sedaj, glej, danes sem petinosemdeset let star:

11

in še danes sem tako krepak kakor tisti dan, ko me je Mojzes odposlal; kakršna je bila moja moč takrat, je tudi sedaj, da se bojujem in hodim ven in noter.

12

Sedaj torej mi daj to gorovje, ki je o njem govoril GOSPOD tisti dan; kajti slišal si takrat, da so Enakimi ondi in velika in utrjena mesta. Morda bode GOSPOD z menoj, da jih preženem, kakor je govoril GOSPOD.

13

Tedaj ga blagoslovi Jozue ter da Hebron v dediščino Kalebu, sinu Jefunovemu.

14

Zato je prišel Hebron v dedno posest Kalebu, Jefunovemu sinu, Kenizejcu, do današnjega dne, ker je zvesto hodil za GOSPODOM, Bogom Izraelovim.Hebron pa se je prej imenoval Arbovo mesto; ta je bil največji mož med Enakimi. In dežela je počivala od vojen.

15

Hebron pa se je prej imenoval Arbovo mesto; ta je bil največji mož med Enakimi. In dežela je počivala od vojen.