1 Tesaloničanom 2

1

Saj sami veste, bratje, za naš prihod k vam, da ni bil prazen:

2

temuč, dasi smo trpeli prej in smo bili zasramovani, kakor veste, v Filipih, osrčili smo se v Bogu našem, da govorimo k vam evangelij Božji v mnogem boju.

3

Kajti opominjanje naše ni iz zmotnjave, ne iz nečistosti, ne v zvijači,

4

temuč kakor nas je Bog za vredne spoznal izročiti nam evangelij, tako govorimo; ne da bi bili ljudem po volji, ampak Bogu, ki presoja srca naša.

5

Kajti s prilizljivo besedo nismo nastopili nikdar, kakor veste, niti s kako pretvezo za lakomnost, Bog je priča;

6

tudi nismo iskali slave od ljudi, ne od vas, ne od drugih, dasi bi bili lahko imenitni kakor apostoli Kristusovi.

7

Ampak bili smo krotki sredi vas, kakor pač dojka goji otroke svoje:

8

prav tako, milo hrepeneč po vas, nas je bila volja, ne samo podati vam evangelij Božji, ampak tudi duše svoje, ker smo si vas jako priljubili.

9

Saj se spominjate, bratje, truda našega in težave: ker noč in dan smo delali, da bi ne bili nadležni komu izmed vas, ko smo vam oznanjali evangelij Božji.

10

Vi ste priče, pa tudi Bog, kako sveto in pravično in brez graje smo se vedli do vas, ki verujete;

11

da smo, kakor veste, slehernega izmed vas kakor oče otroke svoje opominjali, izpodbujali in rotili,

12

da živite dostojno Boga, ki vas kliče v svoje kraljestvo in slavo.

13

Zato tudi mi zahvaljujemo Boga neprestano, da ste, prejemši od nas besedo oznanila Božjega, jo sprejeli ne kot besedo človeško, ampak, kakor je resnično, kot besedo Božjo, ki tudi deluje v vas verujočih.

14

Zakaj vi ste postali, bratje, posnemalci cerkva Božjih, ki so v Judeji v Kristusu Jezusu, ker ste tudi vi isto trpeli od lastnih rojakov, kakor tudi oni od Judov;

15

ti so i Gospoda Jezusa umorili i proroke in nas pregnali, in Bogu niso prijetni in vsem ljudem so zoprni;

16

nam branijo govoriti poganom, da bi se zveličali, da tako vsekdar napolnijo mero grehov svojih. Prišla pa je nadnje jeza Božja do konca.

17

Mi pa, bratje, osiroteli za vami za nekaj časa, po obličju, ne po srcu, smo si tolikanj bolj prizadevali videti obličje vaše z mnogim hrepenenjem.

18

Zato smo hoteli priti k vam, jaz Pavel enkrat, dvakrat, a branil nam je satan.

19

Kajti kdo je naše upanje, ali veselje, ali slave venec? Ali ne tudi vi pred Gospodom našim Jezusom Kristusom o prihodu njegovem?Vi ste zares slava naša in veselje.

20

Vi ste zares slava naša in veselje.