Apostolska Dela 7

1

In veliki duhovnik reče: Je li to tako?

2

On pa reče: Možje, bratje in očetje, poslušajte! Bog slave se je prikazal očetu našemu Abrahamu, ko je bil v Mezopotamiji, preden se je nastanil v Haranu,

3

in mu je rekel: Odidi iz zemlje svoje in od rodovine svoje, in pojdi v zemljo, ki ti jo pokažem.

4

Tedaj je odšel iz zemlje Kaldejske in se je nastanil v Haranu. In odtod, ko je bil oče njegov umrl, ga je Bog preselil v to zemljo, v kateri vi sedaj prebivate.

5

In ni mu dal dediščine v njej, še za stopinjo noge ne, in jo je obljubil dati njemu v posest in semenu njegovemu za njim, ko še ni imel sina.

6

Rekel je pa Bog tako: „Seme tvoje bo priseljeno v tuji zemlji, in sužnosti ga podvržejo in hudo bodo ravnali ž njim štiristo let.

7

Toda narod, ki mu bodo sužnjevali, bom sodil jaz, je dejal Bog; in potem izidejo in bodo meni služili na tem mestu“.

8

In dal mu je zavezo obreze; in tako je rodil Izaka in ga je obrezal osmi dan, in Izak Jakoba, in Jakob dvanajstere očake.

9

In očaki so iz nevoščljivosti prodali Jožefa v Egipt; a Bog je bil ž njim

10

in ga je rešil iz vseh nadlog njegovih in mu dal milost in modrost pred Faraonom, kraljem egiptovskim, ki ga je postavil za poglavarja nad Egiptom in vso hišo svojo.

11

Prišla pa je lakota nad vso zemljo Egiptovsko in Kanaansko in velika nadloga; in niso našli živeža očetje naši.

12

Ko pa je slišal Jakob, da je žita v Egiptu, je poslal tja očete naše prvikrat;

13

in v drugo so spoznali Jožefa bratje njegovi, in znana je postala Faraonu rodovina Jožefova.

14

Pošlje pa Jožef in pokliče očeta svojega Jakoba in vse sorodstvo svoje, petinsedemdeset duš.

15

In prišel je Jakob doli v Egipt, in tam je umrl on in očetje naši;

16

in prinesli so jih v Sihem in položili v grob, ki ga je kupil Abraham za ceno v srebru od sinov Hemorjevih v Sihemu.

17

Ko se je pa bližal čas obljube, ki jo je prisegel Bog Abrahamu, je raslo ljudstvo in se množilo v Egiptu,

18

dokler ni začel vladati v Egiptu drug kralj, ki ni poznal Jožefa.

19

Ta je zvijačno ravnal z rodom našim in zatiral očete naše, da so morali izpostavljati otroke svoje, da bi ne ostali živi.

20

V tem času se je rodil Mojzes in je bil prijeten [Dobesedno: lep.] Bogu; in tri mesece so ga redili v hiši očeta njegovega.

21

A ko je bil izpostavljen, ga je vzela hči Faraonova in ga je odgojila sebi za sina.

22

In naučil se je Mojzes vse modrosti Egipčanov, in je bil mogočen v svojih besedah in dejanjih.

23

Ko je pa dopolnil štirideset let, mu je prišlo na misel, obiskati brate svoje, sinove Izraelove.

24

In ko je videl nekoga, da trpi krivico, ga je obranil in v maščevanje tega, ki je krivico trpel, je ubil Egipčana.

25

Menil je pa, da njegovi bratje umejo, da jim hoče Bog po njegovi roki dati odrešenje; toda oni niso tega razumeli.

26

A drugi dan je prišel k njim, ko so se prepirali, in jih je miril, rekoč: Možje, vi ste bratje; zakaj delate krivico drug drugemu?

27

Tisti pa, ki je delal krivico bližnjemu, ga odpahne, rekoč: „Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika nad nami?

28

Ali me hočeš ubiti, kakor si včeraj ubil Egipčana?“

29

Mojzes je pa pobegnil na to besedo in je bil tujec v zemlji Madianski, kjer je rodil dva sina.

30

In ko se je dopolnilo štirideset let, se mu je prikazal v puščavi gore Sinajske angel v plamenu gorečega grma.

31

Ko je pa Mojzes to videl, se je začudil prikazni; in ko pristopi, da bi pogledal, se mu oglasi glas Gospodov:

32

„Jaz sem Bog očetov tvojih, Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov“. Mojzes pa strepeta in si ne upa tja pogledati.

33

Reče pa mu Gospod: „Sezuj obuvalo z nog svojih; kajti mesto, ki na njem stojiš, je sveta zemlja.

34

Dobro sem videl stisko ljudstva svojega, ki je v Egiptu, in njih zdihovanje sem slišal; in stopil sem doli, da jih rešim. In sedaj pridi, pošljem te v Egipt“.

35

Tega Mojzesa, ki so se ga bili odrekli, rekoč: Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika? tega je Bog poslal kot poglavarja in odrešenika s pomočno roko angela, ki se mu je bil prikazal v grmu.

36

Ta jih je izpeljal, delajoč čudeže in znamenja v Egiptu in na Rdečem morju in v puščavi štirideset let.

37

Ta je tisti Mojzes, ki je rekel sinovom Izraelovim: „Proroka vam obudi Gospod Bog izmed bratov vaših kakor mene“.

38

Ta je tisti, ki je bil pri zboru v puščavi z angelom, ki mu je govoril na gori Sinajski, in z očeti našimi; tisti, ki je prejel besede življenja, da nam jih da;

39

ki mu pa niso hoteli biti pokorni očetje naši, ampak so ga zavrgli in obrnili srca svoja v Egipt,

40

rekši Aronu: „Naredi nam bogove, ki naj hodijo pred nami; zakaj temu Mojzesu, ki nas je izpeljal iz zemlje Egiptovske, ne vemo, kaj se mu je zgodilo“.

41

In ulili so tele tiste dni in so darovali daritev maliku in se veselili izdelka svojih rok.

42

Bog pa se je odvrnil in jih je izdal, naj služijo zvezdam neba [Dobesedno: vojski nebeški.], kakor je pisano v knjigi prorokov: „Ali ste mi darovali klalne in žgalne daritve štirideset let v puščavi, hiša Izraelova?

43

temuč nosili ste šator Molohov in boga Remfana zvezdo, podobe, ki ste jih naredili, da se jim poklanjate. Zato pa vas preselim onostran Babilona“.

44

Šator pričevanja so imeli očetje naši v puščavi, kakor je ukazal ta, ki je rekel Mojzesu, naj ga naredi po podobi, ki jo je videl.

45

Ta šator so tudi prejeli očetje naši in so ga sem prinesli z Jozuetom, ko so posedli deželo poganov, ki jih je izgnal Bog izpred obličja očetov naših, do dni Davidovih;

46

ki je našel milost pred Bogom in je prosil, da bi našel prebivališče Bogu Jakobovemu.

47

A Salomon mu je sezidal hišo.

48

Ali Najvišji ne prebiva v svetiščih, z rokami narejenih, kakor pravi prorok:

49

„Nebo mi je stol, a zemlja podnožje nogam mojim. Kakšno hišo mi sezidate? pravi Gospod; ali katero naj bo mesto počivanju mojemu?

50

Ni li roka moja vsega tega naredila?“

51

Trdovratni in neobrezanih src in ušes! Vi se vedno upirate Duhu svetemu, kakor očetje vaši, tako vi.

52

Katerega od prorokov niso preganjali očetje vaši? In pomorili so te, ki so naprej oznanjali prihod Pravičnika, čigar izdajalci in ubijalci ste sedaj postali vi,

53

ki ste prejeli postavo po uredbi angelov, in je niste ohranili.

54

Ko so pa to slišali, jih je zbodlo v srce, in škripali so z zobmi zoper njega.

55

On pa, poln svetega Duha, se ozre na nebo in ugleda slavo Božjo in Jezusa, stoječega na desnici Božji,

56

in reče: Glej nebesa vidim odprta in Sina človekovega, stoječega na desnici Božji.

57

In zakriče z močnim glasom in si zamaše ušesa pa planejo ene misli nanj,

58

in ga ženo ven iz mesta in lučajo kamenje vanj. In priče položé oblačila svoja pred noge mladeniču, ki mu je bilo ime Savel.

59

In pobijajo s kamenjem Štefana, ki kliče h Gospodu in reče: Gospod Jezus, sprejmi Duha mojega!In poklekne in zavpije z močnim glasom: Gospod, ne štej jim tega greha! In rekši to, je zaspal.

60

In poklekne in zavpije z močnim glasom: Gospod, ne štej jim tega greha! In rekši to, je zaspal.