Apostolska Dela 4

1

Ko sta pa govorila ljudstvu, pristopijo k njima duhovniki in poglavar templja in saduceji,

2

ki jih je zelo peklo, da učita ljudstvo in oznanjujeta v Jezusu vstajenje iz mrtvih.

3

In polože nanju roke in ju denejo v ječo do jutra; kajti bil je že večer.

4

Mnogo teh pa, ki so slišali njun govor, je sprejelo vero; in število mož je naraslo na kakih pet tisoč.

5

Zgodi se pa drugi dan, da se zbero njih poglavarji in starejšine in pismarji v Jeruzalemu,

6

in Ana, veliki duhovnik, in Kajfa in Janez in Aleksander in kolikor jih je bilo iz višjega duhovskega rodu;

7

in ko so ju postavili na sredo, vprašajo: S kakšno močjo ali v čigavem imenu sta vidva to storila?

8

Tedaj jim Peter, napolnivši se svetega Duha, reče: Poglavarji naroda in starejšine!

9

Če naju danes izprašujete za dobroto, ki sva jo storila bolnemu človeku, kako je on ozdravel:

10

znano bodi vsem vam in vsemu ljudstvu Izraelovemu, da po imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, ki ste ga vi križali, ki ga pa je Bog obudil iz mrtvih, po njem stoji ta pred vami zdrav.

11

On je kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, pa je postal glava voglu.

12

In v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj ni ga tudi pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mi mogli zveličati.

13

Ko pa vidijo srčnost Petrovo in Janezovo in zaznajo, da sta neučena in preprosta človeka, se začudijo; in ju spoznajo, da sta hodila z Jezusom.

14

Videč tudi človeka, ki je ozdravel, da stoji ž njima, niso imeli kaj ugovarjati.

15

Velé jima pa, naj gresta ven iz zbora, in se posvetujejo med seboj,

16

govoreč: Kaj bomo storili tema človekoma? kajti da se je očividen čudež po njiju zgodil, je znano vsem, ki prebivajo v Jeruzalemu, in ne moremo utajiti.

17

Ali da se to ne razglasi dalje med ljudstvom, jima zapretimo, naj nobenemu človeku nikoli več ne govorita o tem imenu.

18

In ju pokličejo ter jima zapovedo, naj nikdar več ne zineta in ne učita o imenu Jezusovem.

19

A Peter in Janez odgovorita in jim rečeta: Ali je prav pred Bogom, da vas bolj poslušava nego Boga, sodite sami.

20

Ne moreva namreč, da ne bi govorila tega, kar sva videla in slišala.

21

Oni pa jima še bolj zaprete in ju izpuste, ker niso našli, kako bi ju kaznovali, zavoljo ljudstva, ker so vsi hvalili Boga za to, kar se je zgodilo.

22

Imel je namreč več nego štirideset let človek, na katerem se je zgodil ta čudež ozdravljenja.

23

Ko so ju pa izpustili, prideta k svojim in jim sporočita, kar so jima rekli višji duhovniki in starejšine.

24

Oni pa, ko so to slišali, povzdignejo ene misli glas k Bogu in reko: O Gospod, ti si Bog, ki si ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih;

25

ki si rekel po svetem Duhu z usti našega Očeta Davida, hlapca svojega: „Zakaj se togote pogani in ljudstva izmišljajo prazne reči?

26

Postavljajo se kralji zemlje in poglavarji se zbirajo zoper Gospoda in zoper Maziljenca njegovega“.

27

Kajti zbrali so se zares v tem mestu zoper svetega Služabnika tvojega, Jezusa, ki si ga pomazilil, Herod in Poncij Pilat s pogani in ljudstvom Izraelovim,

28

da store, kar je naprej določila roka tvoja in sklep tvoj, da naj se zgodi.

29

In sedaj, Gospod, poglej na njih pretenje in daj hlapcem svojim, da z vso srčnostjo govore besedo tvojo,

30

s tem, da iztegneš roko svojo na ozdravljanje, in da se znamenja in čudeži gode po imenu svetega Služabnika tvojega, Jezusa.

31

In ko so odmolili, se potrese mesto, ki so v njem bili zbrani, in vsi se napolnijo svetega Duha; in govorili so besedo Božjo srčno.

32

Množica teh pa, ki so sprejeli vero, je bila enega srca in enega duha; tudi nihče ni govoril, da je kaj njegovega od tega, kar je imel, temuč vse jim je bilo skupno.

33

In z veliko močjo so dajali apostoli pričevanje za vstajenje Gospoda Jezusa, in milost velika je bila na vseh njih.

34

Ni ga bilo namreč ubožca med njimi: kajti koliko jih je bilo, ki so imeli njive ali hiše, ti so jih prodajali, in so prinašali izkupiček tega, kar so prodali,

35

in pokladali apostolom pred noge: in oddelilo se je vsakemu, kolikor je potreboval.

36

Jožef pa, ki so mu apostoli dali priimek Barnaba (kar se tolmači: Sin tolažbe), levit, s Cipra po rodu,je imel njivo, pa jo je prodal in prinesel denar in ga položil apostolom pred noge.

37

je imel njivo, pa jo je prodal in prinesel denar in ga položil apostolom pred noge.