Apostolska Dela 28

1

In ko smo se bili oteli, smo spoznali, da se otok imenuje Melita.

2

Divjaki pa so nam izkazovali ne majhno ljudomilost: zažgali so namreč grmado in sprejeli so nas vse zavoljo dežja, ki je šel, in zavoljo mraza.

3

Ko pa nabere Pavel kup hoste in jo dene na ogenj, se priplazi gad vsled vročine in se mu obesi na roko.

4

Ko pa vidijo divjaki, da mu visi zver na roki, govore med seboj: Gotovo je ta človek ubijalec, ki ga, otetega iz morja, pravica maščevalka ne pusti živeti.

5

Toda on otrese zver na ogenj, in nič hudega se mu ni zgodilo.

6

Oni so pa čakali, da oteče ali se hkratu zgrudi in umre. Ko so pa dolgo čakali in videli, da se mu nič hudega ne zgodi, so premenili svoje misli in so dejali, da je bog.

7

Okoli tega kraja pa so bile pristave poglavarja otoka, Publija po imenu, ki nas je sprejel in tri dni prijazno gostil.

8

Zgodi se pa, da je oče Publijev ležal bolan za mrzlico in grižo: k temu gre Pavel in moleč položi nanj roke in ga ozdravi.

9

In ko se je to zgodilo, so prihajali z otoka tudi drugi, ki so imeli bolezni, in so bili ozdravljeni.

10

Ti so nam tudi izkazovali mnogotere časti, in ko smo odhajali, so nam naložili, kar je bilo potreba.

11

A po treh mesecih smo se odpeljali na aleksandrijski ladji, ki je bila prezimila na otoku in je imela znamenje Dvojčkov.

12

In pripeljali smo se v Sirakuz in ostali tu tri dni.

13

Odtod smo se okoli peljali in dospeli v Regijo, in ko je en dan potem potegnil jug, smo prišli drugi dan v Puteole.

14

Tu smo našli bratov, in prosili so nas, naj bi pri njih prebili sedem dni; in tako smo prišli v Rim.

15

In odtod, ko so bratje slišali za nas, so nam prišli naproti do Apijevega trga in do Treh krčem; in ko jih je videl Pavel, je zahvalil Boga in se napolnil zaupanja.

16

Ko smo pa prišli v Rim, [je izročil stotnik jetnike poveljniku cesarske straže, a] Pavlu se je dovolilo prebivati, kjer sam hoče, z vojakom, ki ga je varoval.

17

Zgodi se pa po treh dneh, da skliče Pavel prvake Judov. In ko so se sešli, jim je rekel: Možje bratje! dasi jaz ničesar nisem storil zoper naše ljudstvo ali šege očetovske, vendar so me zvezanega iz Jeruzalema izdali v roke Rimljanom.

18

Ti so me, ko so me bili zaslišali, hoteli izpustiti, zato ker ni bilo nobene smrtne krivice na meni.

19

Ko so pa Judje ugovarjali, sem bil prisiljen, sklicati se na cesarja, ne kakor da bi imel narod svoj za kaj tožiti.

20

Zavoljo tega razloga torej sem vas poklical, da bi vas videl in z vami govoril; zakaj zaradi upanja Izraelovega sem vkovan v to verigo.

21

Oni mu pa reko: Mi nismo ne pisem zastran tebe prejeli iz Judeje in tudi nobeden izmed bratov ni prišel, da bi sporočil ali govoril kaj hudega o tebi.

22

Želimo pa slišati od tebe, kaj misliš; kajti za to ločino nam je znano, da ji povsod ugovarjajo.

23

In ko so mu odločili dan, jih je mnogo prišlo k njemu v stanovanje; in jim je razlagal vse ter pričeval o kraljestvu Božjem in jim služil k veri v to, kar se tiče Jezusa, iz postave Mojzesove in prorokov, od zore do mraka.

24

In nekateri so verovali temu, kar jim je pravil, a nekateri niso verovali.

25

In ker niso bili složni med seboj, so odhajali, ko je rekel Pavel to eno besedo: Dobro je povedal sveti Duh po Izaiju proroku očetom vašim,

26

rekoč: „Pojdi k temu ljudstvu in reci: S sluhom boste slišali, a ne boste umeli, in z očmi boste gledali, a ne boste videli.

27

Kajti okamenelo je srce temu ljudstvu, in z ušesi težko slišijo, in oči so si zatisnili: da ne bi kako z očmi videli in z ušesi slišali in s srcem umeli in se spreobrnili, ter bi jih ozdravil“.

28

Bodi vam torej znano, da je poganom poslano to zveličanje Božje; oni bodo tudi poslušali. [

29

In ko je to povedal, so odšli Judje, in so imeli mnogo prepira med seboj.]

30

On pa je ostal celi dve leti v svojem najetem stanovanju in je sprejemal vse, ki so k njemu prihajali,oznanjujoč kraljestvo Božje in učeč to, kar je Gospoda Jezusa Kristusa, z vso srčnostjo, in nihče mu ni branil.

31

oznanjujoč kraljestvo Božje in učeč to, kar je Gospoda Jezusa Kristusa, z vso srčnostjo, in nihče mu ni branil.