Apostolska Dela 23

1

Pavel pa smelo pogleda na veliki zbor in reče: Možje in bratje! Jaz sem z vso dobro vestjo živel pred Bogom do današnjega dne.

2

Veliki duhovnik Ananija pa ukaže tistim, ki so stali pri njem, naj ga udarijo po ustih.

3

Tedaj mu reče Pavel: Udaril te bo Bog, stena pobeljena! Ti tu sediš, da bi me sodil po postavi, in zoper postavo me veliš bíti?

4

Tisti pa, ki so zraven stali, reko: Velikega duhovnika Božjega psuješ?

5

Pavel pa reče: Nisem vedel, bratje, da je veliki duhovnik; pisano je namreč: „Poglavarja naroda svojega ne preklinjaj“.

6

Vedoč pa, da jih je nekaj saducejev, nekaj pa farizejev, zavpije Pavel v velikem zboru: Bratje, jaz sem farizej, sin farizejev; zavoljo upanja in vstajenja od mrtvih sem na sodbi.

7

Ko je pa to rekel, nastane razpor med farizeji in saduceji, in zbor se razdeli.

8

Saduceji namreč pravijo, da ni vstajenja in tudi angela in duha ne, farizeji pa priznavajo oboje.

9

In nastane velik krik; in nekateri pismarji od strani farizejske vstanejo, se prepirajo in reko: Nič hudega ne vidimo na tem človeku; kako pa, če mu je duh govoril ali angel?

10

Ko je pa nastal velik razpor, se je bal tisočnik, da ne bi Pavla raztrgali, ter ukaže vojakom, naj pridejo doli in ga siloma potegnejo izmed njih ter odpeljejo v grad.

11

Drugo noč pa pristopi Gospod k njemu in reče: Srčen bodi! Zakaj kakor si v Jeruzalemu pričal zame, tako moraš tudi v Rimu pričati.

12

Ko se je pa zdanilo, se zbere nekaj Judov, in se zarote, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ne ubijejo Pavla.

13

Bilo jih je pa več nego štirideset, ki so sklenili tako zaroto.

14

Ti pristopijo k višjim duhovnikom in starejšinam in reko: S prisego smo se zakleli, da ne okusimo ničesar, dokler ne ubijemo Pavla.

15

Sedaj torej vi z velikim zborom naznanite tisočniku, naj ga jutri pripelje doli k vam, kakor da bi hoteli natančneje preiskati njegovo zadevo; a mi smo pripravljeni, da ga ubijemo, preden se približa.

16

Slišal je pa o tem zalezovanju sin sestre Pavlove, ter pride in stopi v grad in sporoči Pavlu.

17

Pavel pa pokliče enega od stotnikov in reče: Tega mladeniča odpelji k tisočniku, ima mu namreč nekaj sporočiti.

18

On ga torej vzame in pripelje k tisočniku ter reče: Jetnik Pavel me je poklical in prosil, naj tega mladeniča popeljem k tebi, ki ima nekaj govoriti s teboj.

19

In tisočnik ga prime za roko in odstopi ž njim na stran in vpraša: Kaj je, kar imaš povedati?

20

In reče: Judje so se dogovorili, da te poprosijo, da bi jutri pripeljal Pavla v veliki zbor, kakor da bi hotel kaj natančnejšega izprašati zanj.

21

Ti jih pa ne poslušaj: zalezuje ga namreč izmed njih več nego štirideset mož, ki so se zarotili, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ga ne umore; in sedaj so pripravljeni in čakajo obljube tvoje.

22

Tedaj tisočnik odpusti mladeniča, naročivši mu: Naj nikomur ne poveš, da si mi to naznanil.

23

In pokliče dva stotnika in veli: Pripravite dvesto vojakov, da pojdejo do Cezareje, in sedemdeset konjikov in dvesto suličnikov po tretji uri v noči;

24

ukaže tudi, naj imajo živino pripravljeno, da Pavla posade nanjo in ga zdravega pripeljejo k Feliksu, namestniku [Ali: deželnemu poglavarju.].

25

In napiše pismo, ki se je takole glasilo:

26

Klavdij Lizija pozdravlja častitega namestnika Feliksa.

27

Tega moža so Judje zgrabili in ga hoteli umoriti; ali prišel sem z vojsko in ga otel, ko sem zvedel, da je Rimljan.

28

Hoteč pa zvedeti vzrok, zakaj ga tožijo, sem ga peljal v njih veliki zbor;

29

in našel sem, da ga tožijo za vprašanja svoje postave, da pa nima nobene krivice, za katero bi bil vreden smrti ali spon.

30

Ko se mi je pa naznanil naklep, ki so ga kovali zoper tega moža, sem ga poslal zdajci k tebi, sporočivši tudi tožnikom, naj pred teboj povedo, kar imajo zoper njega. Zdrav!

31

Tedaj so vojaki, kakor jim je bilo naročeno, vzeli Pavla in ga odpeljali po noči v Antipatrido.

32

A drugi dan so se vrnili v grad, pustivši konjike, da so šli ž njim.

33

Ko pridejo ti v Cezarejo, oddado pismo namestniku in postavijo tudi Pavla predenj.

34

Ko pa prebere pismo, ga vpraša, iz katere pokrajine je, in zvedevši, da je iz Cilicije,reče: Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tožniki tvoji. In ukaže, naj ga varujejo v dvorcu Herodovem.

35

reče: Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tožniki tvoji. In ukaže, naj ga varujejo v dvorcu Herodovem.