Apostolska Dela 22

1

Možje, bratje in očetje, poslušajte sedaj moj zagovor proti vam!

2

Ko pa slišijo, da jim v hebrejskem jeziku govori, so še bolj tiho. In on reče:

3

Jaz sem mož Jud, rojen v Tarsu v Ciliciji, odgojen pa v tem mestu pri nogah Gamalielovih, poučen po natančnosti postave naših očetov, in bil sem vnet za Boga, kakor ste vsi vi danes,

4

ki sem preganjal ta pot celó do smrti, ko sem može in žene vezal in v ječo izročal,

5

kakor mi to more izpričati tudi veliki duhovnik in vse starejšinstvo; od katerih sem prejel tudi pisem do bratov v Damasku in sem tja šel, da bi pripeljal tudi tiste, ki so tam bili, zvezane v Jeruzalem, da bi jih kaznovali.

6

Zgodi se pa, ko grem in se bližam Damasku, da me okoli poldne nagloma obsije velika svetloba z neba;

7

in padem na tla in slišim glas, da mi pravi: Savel, Savel, kaj me preganjaš?

8

Jaz pa odgovorim: Kdo si, Gospod? In mi reče: Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.

9

Tisti pa, ki so bili z menoj, so sicer videli svetlobo, ali glasu njega, ki mi je govoril, niso slišali.

10

In rečem: Kaj naj storim, Gospod? Gospod pa mi veli: Vstani in pojdi v Damask, in tam se ti pove o vsem, kar ti je odločeno, da storiš.

11

Ko pa nisem videl od bleščeče te svetlobe, so me peljali za roko, ki so bili z menoj, in sem prišel v Damask.

12

Neki Ananija pa, mož pobožen po postavi, ki ima dobro pričevanje od vseh Judov, ki tam prebivajo,

13

pride k meni, pristopi in mi reče: Savel, brat, izpregledaj! In tisto uro sem izpregledal in pogledal nanj.

14

On pa reče: Bog očetov naših te je vnaprej določil, da spoznaš voljo njegovo in vidiš Pravičnega in slišiš glas iz ust njegovih;

15

kajti priča mu boš pri vseh ljudeh o tem, kar si videl in slišal.

16

In sedaj, kaj se obotavljaš? Vstani, daj se krstiti in operi grehe svoje, kličoč ime Gospodovo.

17

Zgodi se pa, ko sem se bil vrnil v Jeruzalem in sem v templju molil, da sem se zamaknil,

18

in videl sem ga, da mi pravi: Pohiti in odidi naglo iz Jeruzalema, ker ne sprejmo pričevanja tvojega o meni.

19

In jaz rečem: Gospod, sami vedo, da sem jaz zapiral v ječe in tepel po shodnicah te, ki verujejo v tebe;

20

in ko se je prelivala kri Štefana, pričevalca tvojega, sem tudi jaz stal zraven in sem se ž njimi veselil smrti njegove ter varoval oblačila tistih, ki so ga pobijali.

21

In veli mi: Pojdi, kajti jaz te pošljem daleč tja med pogane.

22

In poslušali so ga do te besede, in tu povzdignejo glas in kriče: Proč z zemlje s takšnim! ker ni prav, da živi.

23

Ko so pa vpili in raz sebe metali oblačila in prah lučali kvišku,

24

ga ukaže tisočnik odpeljati v grad, rekši, naj ga mučijo z biči, da bi zvedel, kaj je vzrok, da tako vpijejo nad njim.

25

Ko so ga pa z jermeni pritegnili, reče Pavel stotniku, ki je zraven stal: Smete li človeka Rimljana, in to še ne obsojenega bičati?

26

Ko pa sliši to stotnik, pristopi in sporoči tisočniku, rekoč: Kaj boš storil? Ta človek namreč je Rimljan.

27

Pristopi pa tisočnik in mu reče: Povej mi, če si ti Rimljan? On pa reče: Sem.

28

In tisočnik odgovori: Jaz sem za veliko denarja pridobil to državljanstvo. A Pavel reče: Jaz sem se pa tudi rodil Rimljan.

29

Tedaj precej odstopijo od njega, ki so ga imeli mučiti; pa tudi tisočnik se zboji, ko je zvedel, da je Rimljan in da ga je dal zvezati.Drugi dan pa, ker je hotel za gotovo zvedeti, za kaj ga Judje tožijo, ga oprosti vezi in ukaže priti višjim duhovnikom in vsemu velikemu zboru. In pripelje Pavla doli in ga postavi mednje.

30

Drugi dan pa, ker je hotel za gotovo zvedeti, za kaj ga Judje tožijo, ga oprosti vezi in ukaže priti višjim duhovnikom in vsemu velikemu zboru. In pripelje Pavla doli in ga postavi mednje.