Apostolska Dela 2

1

In ko pride petdeseti dan, so bili vsi ene misli skupaj.

2

Kar nastane šum z neba kakor piš silnega vetra in napolni vso hišo, kjer so sedeli.

3

In se jim prikažejo razdeljeni jeziki kakor ognjeni, in sedejo na slehernega med njimi;

4

in vsi se napolnijo svetega Duha in začno govoriti v drugih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.

5

Bivali so pa takrat v Jeruzalemu Judje, bogaboječi možje, iz vsakega naroda, ki je pod nebom.

6

Ko je pa nastal ta šum, se snide množica, in groza jih obide: zakaj vsak izmed njih sliši, da govore v njegovem jeziku.

7

In vsi se zavzemajo in čudijo ter govore: Glej, niso li vsi ti, ki govore, Galilejci?

8

In kako mi slišimo vsak svoj jezik, ki smo se v njem rodili?

9

Parčani in Medi in Elamljani, in ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadociji, Pontu in Aziji,

10

Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v krajih Libije pri Cireni, in prišleci iz Rima, Judje in pojudenci,

11

Krečani in Arabci: slišimo, da nam govore v naših jezikih velika dela Božja.

12

In vsi se zavzemajo in strmé, drug drugemu govoreč: Kaj če to biti?

13

A drugi se posmehujejo in govore: sladkega vinca so se napili.

14

Tedaj se ustopi Peter z enajsterimi in povzdigne glas svoj in jih ogovori: Možje Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu, to vam bodi na znanje in poslušajte besede moje!

15

Ti namreč niso pijani, kakor vi menite, ker je šele tretja ura dne;

16

temuč to je, kar je rečeno po proroku Joelu:

17

„In zgodi se v poslednjih dneh, pravi Bog: izlijem od Duha svojega na vse človeštvo, in prorokovali bodo sinovi vaši in hčere vaše; in mladeniči vaši bodo videli prikazni, in starcem vašim se bodo sanjale sanje;

18

in tudi na hlapce svoje in na dekle svoje v tistih dneh izlijem od Duha svojega, in bodo prorokovali.

19

In pokažem čudeže gori na nebu in znamenja doli na zemlji, kri in ogenj in kajenje dima;

20

solnce se spremeni v temo in mesec v kri, preden pride dan Gospodov, veliki in preslavni.

21

In zgodi se, da vsak, kdor bo klical ime Gospodovo, bo zveličan“.

22

Možje Izraelci, poslušajte te besede: Jezusa Nazarečana, moža, ki ga je Bog potrdil za vas z močmi in čudeži in znamenji, ki jih je Bog po njem storil med vami, kakor sami veste,

23

tega, izdanega po trdno določenem sklepu in previdnosti Božji, ste vzeli in po rokah krivičnikov na križ razpeli in umorili.

24

Njega je Bog obudil, oprostivši ga bolečin smrti; ker tudi ni bilo mogoče, da bi ga bila ona držala.

25

David namreč pravi glede njega: „Gledal sem Gospoda vedno pred seboj, ker je na desnici moji, da ne omahnem.

26

Tega se je razveselilo srce moje in se je obradoval jezik moj, pa še tudi meso moje bo počivalo v upanju,

27

ker ne pustiš duše moje v državi smrti [Grški: v hadesu.] in tudi ne daš, da bi Svetnik tvoj videl trohnenje.

28

Naznanil si mi pota življenja, napolniš me z veseljem pred obličjem svojim“.

29

Možje in bratje, naj bo dovoljeno, govoriti vam svobodno o očaku Davidu: da je umrl in bil pokopan, in grob njegov je pri nas do tega dne.

30

Ker pa je bil prorok in je vedel, da se mu je s prisego zavezal Bog, da posadi enega iz plodu ledja njegovega na prestol njegov,

31

je videl naprej in povedal o vstajenju Kristusovem, da se ni pustila duša njegova v državi smrti in tudi meso njegovo ni videlo trohnenja.

32

Tega Jezusa je Bog obudil, čemur smo mi vsi priče.

33

Z desnico Božjo torej povišan in prejemši obljubo svetega Duha od Očeta, je izlil to, kar vi zdaj vidite in slišite.

34

Kajti David ni šel gori v nebesa, nego sam pravi: „Rekel je Gospod Gospodu mojemu: Sedi na desnico mojo,

35

dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje.“

36

Za gotovo vedi torej vsa hiša Izraelova, da je Bog i za Gospoda i za Kristusa postavil tega Jezusa, ki ste ga vi križali.

37

Ko so pa to slišali, jih zbode v srce ter reko Petru in drugim apostolom: Kaj nam je storiti, možje in bratje?

38

Peter jim pa reče: Izpokorite se in naj se krsti vsakdo izmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpuščenje grehov svojih, in prejmete dar svetega Duha.

39

Kajti za vas velja ta obljuba in za otroke vaše in za vse, ki so še daleč, kolikorkoli jih pokliče Gospod, Bog naš.

40

In z mnogimi drugimi besedami pričuje in jih opominja, rekoč: Rešite se tega popačenega rodu!

41

Kateri so torej besedo njegovo radi sprejeli, so bili krščeni; in pridružilo se jih je tisti dan kakih tri tisoč duš.

42

Bili so pa stanovitni v nauku apostolov in v bratovski zvezi in v lomljenju kruha in v molitvah.

43

Obšel je pa vsako dušo strah; in veliko čudežev in znamenj se je godilo po apostolih.

44

Vsi pa, ki so bili sprejeli vero, so bili skupaj in vse so imeli skupno;

45

in so prodajali lastnine in imetja ter jih razdeljevali vsem, kakor je kdo potreboval.

46

In vsak dan so bili stanovitno ene misli v templju, in po hišah so lomili kruh in prejemali jed z veseljem in preprostim srcem,hvaleč Boga in imajoč milost pri vsem ljudstvu. Gospod pa jim je prideval vsak dan teh, ki so se zveličevali.

47

hvaleč Boga in imajoč milost pri vsem ljudstvu. Gospod pa jim je prideval vsak dan teh, ki so se zveličevali.