Janezu 5

1

Potem je bil praznik Judov in Jezus se napoti v Jeruzalem.

2

V Jeruzalemu je pa pri Ovčjih vratih kopel, ki se hebrejski imenuje Betezda, in ima pet lop.

3

V teh je ležala množica bolnikov, slepih, hromih, sušičnih, ki so pričakovali gibanja vode.

4

Prihajal je namreč angel ob svojem času v kopel in je kalil vodo; in kdor je prvi stopil v vodo, potem ko se je bila skalila, je ozdravel, katerokoli bolezen je imel.

5

Bil je pa tam neki človek, ki je bil osemintrideset let bolan.

6

Ko ga Jezus vidi, da leži, in zve, da je že dolgo časa bolan, mu reče: Hočeš li ozdraveti?

7

Bolnik mu odgovori: Gospod, nimam človeka, da bi me, kadar se voda skali, posadil v kopel; a preden sam pridem, stopi vanjo drugi pred menoj.

8

Veli mu Jezus: Vstani, vzemi posteljo svojo in hodi.

9

In precej je mož ozdravel, in vzame posteljo svojo in hodi. Bila pa je tisti dan sobota.

10

Zatorej reko Judje ozdravljenemu: Sobota je, in ne smeš postelje nositi.

11

On pa jim odgovori: Ta, ki me je ozdravil, mi je rekel: Vzemi posteljo svojo in hodi.

12

Vprašajo ga: Kdo je tisti človek, ki ti je rekel: Vzemi posteljo in hodi?

13

Ozdravljenec pa ni vedel, kdo je bil; zakaj Jezus se je umaknil, ker je bilo veliko ljudstva v tem kraju.

14

Potem ga najde Jezus v templju in mu reče: Glej, ozdravljen si, ne greši več, da se ti kaj hujšega ne prigodi.

15

Človek odide in sporoči Judom, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil.

16

In zato so Judje preganjali Jezusa, ker je to delal v soboto.

17

Jezus jim je pa odgovoril: Oče moj dela doslej, tudi jaz delam.

18

Zato pa so Judje še bolj gledali, da bi ga umorili, ker ni le sobote prelomil, marveč tudi Boga je imenoval svojega Očeta, delajoč se enakega Bogu.

19

Jezus torej odgovori in jim reče: Resnično, resnično vam pravim: Sin ne more sam od sebe ničesar delati, razen kar vidi, da dela Oče; karkoli namreč dela on, to tudi Sin dela prav tako.

20

Kajti Oče ljubi Sina in mu kaže vse, kar sam dela, in še večja dela nego ta mu pokaže, da bi se vi čudili.

21

Kakor namreč Oče obuja mrtve in oživlja, tako tudi Sin oživlja, katere hoče.

22

Kajti Oče tudi ne sodi nikogar, temuč vso sodbo je izročil Sinu,

23

da bi vsi častili Sina, kakor časté Očeta; kdor ne časti Sina, ne časti Očeta, ki ga je poslal.

24

Resnično, resnično vam pravim, kdor posluša mojo besedo in veruje temu, ki me je poslal, ima večno življenje, in ne pride na sodbo, temuč je že prešel iz smrti v življenje.

25

Resnično, resnično vam pravim, da pride ura in je že zdaj, ko mrtvi zaslišijo glas Sinu Božjega, in kateri zaslišijo, bodo živeli.

26

Zakaj kakor ima Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi.

27

In dal mu je oblast tudi soditi, ker je sin človečji.

28

Ne čudite se temu; kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov

29

in pridejo ven: kateri so delali dobro, na vstajenje življenja, in kateri so delali hudo, na vstajenje sodbe.

30

Jaz ne morem sam od sebe ničesar delati. Kakor slišim, tako sodim, in sodba moja je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tega, ki me je poslal.

31

Ako sam za sebe pričam, pričevanje moje ni resnično.

32

Drugi je, ki pričuje zame, in vem, da je resnično pričevanje, ki ga daje zame.

33

Vi ste poslali k Janezu, in on je pričal za resnico.

34

Ali jaz ne sprejemam pričevanja, ki je od človeka; ali pravim to, da se vi zveličate.

35

On je bil svetiljka, ki je gorela in svetila: vam pa je bilo po volji, da se nekaj časa veselite svetlobe njegove.

36

Ali jaz imam večje pričevanje nego Janezovo: dela namreč, katera mi je Oče izročil, da jih dopolnim, prav ta dela, ki jih jaz delam, pričajo zame, da me je Oče poslal.

37

In Oče, ki me je poslal, je sam pričal zame. Niste nikoli slišali njegovega glasu, ne videli njegovega obličja;

38

in besede njegove nimate, da bi prebivala v vas: ker temu, ki ga je on poslal, ne verujete.

39

Preiskujete pisma [Ali: Preiskujte pisma!], ker mislite, da imate v njih večno življenje, in ta so, ki pričajo zame;

40

a nočete priti k meni, da bi imeli življenje.

41

Slave od ljudi ne sprejemam.

42

Ali poznam vas, da nimate ljubezni Božje v sebi.

43

Jaz sem prišel v Očeta svojega imenu, in me ne sprejemate; če kdo drugi pride v svojem imenu, njega sprejmete.

44

Kako morete verovati, ko sprejemate slavo drug od drugega, slave pa, ki je od edinega Boga, ne iščete?

45

Ne mislite, da vas bom jaz tožil pri Očetu; je že, ki vas toži: Mojzes, ki ste nanj postavili upanje svoje.

46

Ko bi namreč verovali Mojzesu, bi verovali meni; zakaj on je pisal o meni.Če pa njegovim pismom ne verujete, kako boste mojim besedam verjeli?

47

Če pa njegovim pismom ne verujete, kako boste mojim besedam verjeli?