Janezu 2

1

In tretji dan je bila ženitnina v Kani Galilejski, in mati Jezusova je bila tam.

2

Povabili pa so tudi Jezusa in učence njegove na ženitnino.

3

In ko zmanjka vina, reče mati Jezusova njemu: Vina nimajo.

4

In reče ji Jezus: Kaj imaš z menoj, žena? Moja ura še ni prišla.

5

Mati njegova reče služabnikom: Karkoli vam poreče, storite.

6

Bilo je pa tam šest kamenenih vrčev, postavljenih po šegi očiščevanje judovskega, ki so držali po dve ali tri mere.

7

Veli jim Jezus: Napolnite vrče z vodo. In napolnijo jih do vrha.

8

In jim veli: Zajmite sedaj, in nesite starejšini. Ter neso.

9

Ko pa okusi starejšina vodo, ki je postala vino (ni pa vedel, odkod je, a služabniki so vedeli, ki so bili zajemali vodo), pokliče starejšina ženina

10

in mu reče: Vsak človek daje najprej dobro vino, in ko se napijejo, tedaj tisto, ki je slabše: a ti si prihranil dobro vino do sedaj.

11

Ta začetek čudežev je storil Jezus v Kani Galilejski in je razodel slavo svojo; in verovali so vanj učenci njegovi.

12

Potem gre doli v Kafarnavm, on in mati njegova in bratje in učenci njegovi, in tu ostanejo ne veliko dni.

13

In bila je blizu Velika noč Judov, in Jezus se napoti v Jeruzalem.

14

In najde v templju prodajalce volov in ovac in golobov ter menjalce, sedeče pri svojih mizah.

15

In splete bič iz vrvic in izžene vse iz templja, tudi ovce in vole; in menjalcem raztrese denar in prevrne mize,

16

in tem, ki so prodajali golobe, veli: Odnesite to odtod; ne delajte iz hiše Očeta mojega hiše trgovske.

17

Spomnijo pa se učenci njegovi, da je pisano: „Gorečnost za hišo tvojo me razjeda“.

18

Judje torej odgovore in mu reko: Kakšno znamenje nam pokažeš, ker delaš to?

19

Jezus odgovori in jim reče: Poderite to svetišče, in v treh dneh ga postavim.

20

Pa mu reko Judje: Šestinštirideset let so zidali to svetišče, in ti ga postaviš v treh dneh?

21

Ali on je govoril o svetišču telesa svojega.

22

Ko je bil torej vstal iz mrtvih, so se spomnili učenci njegovi, da jim je to pravil; in verovali so pismu in besedi, ki jo je bil Jezus povedal.

23

Ko pa je bil v Jeruzalemu o Veliki noči, ob prazniku, jih je mnogo sprejelo vero v ime njegovo, ko so videli znamenja njegova, ki jih je delal.

24

On pa, Jezus, se jim ni zaupal, ker jih je vse poznalin ker mu ni bilo treba, da bi kdo pričal o človeku: sam je namreč vedel, kaj je v človeku.

25

in ker mu ni bilo treba, da bi kdo pričal o človeku: sam je namreč vedel, kaj je v človeku.