Luku 20

1

In zgodi se enega tistih dni, ko je učil ljudstvo v templju in oznanjeval evangelij, da pridejo višji duhovniki in pismarji s starejšinami

2

in ga ogovore in reko: Povej nam, s kakšno oblastjo to delaš? ali kdo je, ki ti je dal to oblast?

3

Odgovori pa in jim reče: Vprašal bom tudi jaz vas eno besedo. Povejte mi:

4

Krst Janezov je li bil iz nebes ali od ljudi?

5

A oni premišljujejo sami pri sebi, govoreč: Ako rečemo: Iz nebes, nam poreče: Zakaj mu niste verovali?

6

Ako pa rečemo: Od ljudi, vse ljudstvo nas bo s kamenjem posulo, zakaj prepričano je, da je Janez prorok.

7

In odgovore, da ne vedo, odkod.

8

In Jezus jim reče: Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.

9

Ljudstvu pa začne praviti tole priliko: Nekdo je zasadil vinograd in ga dal vinogradnikom v najem, in odpotoval je za veliko časa.

10

In ob svojem času pošlje k vinogradnikom hlapca, naj mu dado od sadu vinogradovega; a vinogradniki ga pretepo in odpošljejo praznega.

11

In zopet pošlje drugega hlapca; a oni pretepo tudi tega in zasramote ter odpošljejo praznega.

12

In zopet pošlje tretjega; in oni ranijo tudi tega in ga izženo.

13

Reče pa gospodar vinogradov: Kaj naj storim? Pošljem sina svojega ljubljenega; ko bodo tega videli, nemara da se bodo bali.

14

Ko ga pa vinogradniki ugledajo, se posvetujejo med seboj, govoreč: Ta je dedič; umorimo ga, da bode dediščina naša.

15

In vržejo ga ven iz vinograda in umore. Kaj jim bo torej storil gospodar vinogradov?

16

Pride in pogubi vinogradnike te in da vinograd drugim. Ko so pa to slišali, reko: Bog ne daj!

17

On pa jih pogleda in reče: Kaj je torej to, kar je pisano: „Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, ta je postal glava voglu“?

18

Vsak, kdor pade na ta kamen, se razbije; na kogar pa on pade, ga razdrobi.

19

In pismarji in višji duhovniki bi bili radi položili nanj roke v to uro, ali zboje se ljudstva; spoznali so namreč, da je zanje povedal to priliko.

20

In zalezujoč ga, pošljejo prežune, ki naj bi se hlinili pravične, da bi ga ujeli v besedi in ga potem izročili gosposki in oblasti poglavarjevi.

21

In vprašajo ga, rekoč: Učenik, vemo, da prav govoriš in učiš ter ne gledaš ljudem na lice, marveč v resnici učiš pot Božjo.

22

Je li prav, da dajemo cesarju davek, ali ne?

23

Ker pa spozna njih zvijačo, jim reče: Kaj me izkušate?

24

Pokažite mi denar. Čigavo podobo ima in napis? Pa reko: Cesarjevo.

25

In on jim veli: Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.

26

In niso ga mogli ujeti v besedi vpričo ljudstva, in umolknejo, čudeč se odgovoru njegovemu.

27

In pristopijo nekateri od saducejev, ki pravijo, da ni vstajenja, in ga vprašajo,

28

rekoč: Učenik! Mojzes nam je napisal: Če komu umre brat, oženjen, pa brez otrok, naj vzame njegov brat ženo njegovo in zbudi seme bratu svojemu.

29

Bilo je pa sedem bratov. In prvi vzame ženo in umre brez otrok.

30

In drugi

31

in tretji jo vzame, in tako tudi vseh sedem, in pomrjejo, ne da bi bili zapustili otrok.

32

Naposled umre tudi žena.

33

Ta žena torej čigava izmed njih bo ob vstajenju? zakaj sedem jih jo je imelo za ženo.

34

In reče jim Jezus: Sinovi tega sveta se ženijo in možé.

35

Ali ti, ki bodo spoznani za vredne, da dosežejo drugi svet in vstajenje iz mrtvih, se ne bodo ne ženili, ne možile;

36

kajti tudi umreti ne morejo več: enaki so namreč angelom in so sinovi Božji, ker so sinovi vstajenja.

37

Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v zgodbi o grmu, ko imenuje Gospoda Boga Abrahamovega in Boga Izakovega in Boga Jakobovega.

38

Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih; zakaj njemu so vsi živi.

39

Odgovore pa nekateri pismarji in reko: Učenik, dobro si povedal.

40

Kajti nič več si ga niso upali vpraševati.

41

Reče jim pa: Kako pravijo, da je Kristus sin Davidov?

42

David sam namreč pravi v knjigi psalmov: „Rekel je Gospod Gospodu mojemu: Sedi na desnici moji,

43

dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje“.

44

David ga torej imenuje Gospoda, in kako je sin njegov?

45

A ko ga vse ljudstvo posluša, reče učencem svojim:

46

Varujte se pismarjev, ki radi hodijo v dolgih oblačilih in ljubijo pozdrave po ulicah in prve stole v shodnicah in prve prostore na gostijah,ki požirajo vdovam hiše in opravljajo na videz dolge molitve. Ti prejmejo ostrejšo sodbo.

47

ki požirajo vdovam hiše in opravljajo na videz dolge molitve. Ti prejmejo ostrejšo sodbo.