Luku 16

1

Pravil je pa tudi učencem svojim: Bil je bogat človek, ki je imel oskrbnika; in tega so ovadili pri njem, kakor da bi mu razsipal imetje.

2

In pokliče ga ter mu reče: Kaj to slišim o tebi? Daj račun o gospodarstvu svojem, zakaj ne moreš mi dalje gospodariti.

3

A oskrbnik reče sam v sebi: Kaj naj storim, ker mi gospod moj jemlje oskrbništvo? Kopati ne morem, prositi me je sram.

4

Vem, kaj bom storil, da me sprejmo v hiše svoje, kadar bom odstavljen od oskrbništva.

5

In pokliče k sebi vse dolžnike svojega gospoda, vsakega posebe, in reče prvemu: Koliko si dolžen gospodu mojemu?

6

On pa reče: Sto meric olja. In reče mu: Vzemi svoje pismo, pa sedi hitro in napiši petdeset.

7

Potem reče drugemu: A ti, koliko si dolžen? On pa reče: Sto korcev pšenice. In veli mu: Vzemi svoje pismo in napiši osemdeset.

8

In gospodar pohvali krivičnega oskrbnika, ker je pametno storil; zakaj sinovi tega sveta so pametnejši v svojem rodu od sinov svetlobe.

9

Tudi jaz vam pravim: Storite si prijateljev s krivičnim mamonom, da vas, kadar vam poide, sprejmo v večna stanovanja.

10

Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, in kdor je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem.

11

Če torej v krivičnem mamonu niste bili zvesti, pravo bogastvo, kdo vam zaupa?

12

In če v tujem niste bili zvesti, kdo vam da, kar je vašega?

13

Noben hlapec ne more dvema gospodoma služiti; kajti ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali bo enemu vdan in bo drugega zaničeval. Ne morete Bogu služiti in mamonu.

14

Poslušali so pa vse to tudi farizeji, ki so srebro ljubili, ter so ga zasmehovali.

15

In jim reče: Vi ste tisti, ki se delate pravične pred ljudmi, ali Bog pozna srca vaša; kajti kar je pri ljudeh visoko, je gnusoba pred Bogom.

16

Zakon in proroki so do Janeza, odtlej se oznanjuje blagovestje o kraljestvu Božjem, in vsak s silo tišči vanj.

17

Laže je pa nebu in zemlji preiti nego eni pičici iz postave izginiti.

18

Vsak, kdor se loči od žene svoje in se oženi z drugo, prešeštvuje; in kdor vzame ločeno od moža, prešeštvuje.

19

Bil je pa bogat človek in se je oblačil v škrlat in tenčico in se je razveseljeval vsak dan sijajno.

20

In bil je ubožec, po imenu Lazar, ki je ležal pred vrati njegovimi poln tvorov,

21

in se je želel nasititi z drobtinami, ki so padale z mize bogatinove; ali tudi psi so prihajali ter lizali gnoj njegov.

22

Zgodi se pa, da ubožec umre, in angeli ga odneso v naročje Abrahamovo; umrje pa tudi bogatin in je bil pokopan.

23

In v peklu [Grški: v hadesu.], ko je bil v bolečinah, povzdigne oči svoje in ugleda Abrahama oddaleč in Lazarja v naročju njegovem.

24

In zavpije in reče: Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, naj omoči v vodi prsta svojega konec in mi ohladi jezik, ker se mučim v tem plamenu.

25

Abraham pa reče: Sin, spomni se, da si ti prejel dobrote svoje v življenju svojem, in ravno tako Lazar hudo. Sedaj pa on tu uživa tolažbo, a ti se mučiš.

26

In vrhu vsega tega, med nami in vami je utrjen velik prepad, da ne morejo, če kateri hočejo, odtod iti k vam, in tudi ne odondod preiti sem k nam.

27

Pa reče: Prosim te torej, pošlji ga na mojega očeta dom.

28

Imam namreč pet bratov: da jim to izpriča, da ne pridejo tudi oni v ta kraj trpljenja.

29

Veli pa Abraham: Mojzesa imajo in proroke, poslušajo naj jih.

30

On pa reče: Ne, oče Abraham, ampak če kdo od mrtvih pride k njim, se bodo izpokorili.Pa mu reče: Če Mojzesa in prorokov ne poslušajo, se tudi ne dado prepričati, če kdo iz mrtvih vstane.

31

Pa mu reče: Če Mojzesa in prorokov ne poslušajo, se tudi ne dado prepričati, če kdo iz mrtvih vstane.