Luku 14

1

In zgodi se, ko pride v hišo enega izmed prvakov farizejskih v soboto jest kruh, da so oni nanj pazili.

2

In glej, vodeničen človek je bil pred njim.

3

In Jezus izpregovori in reče učenikom postave in farizejem: Se li sme v soboto zdraviti ali ne?

4

Oni pa umolknejo. In ga prime in ozdravi in odpusti.

5

In jim reče: Kdo izmed vas, če mu pade osel ali vol v vodnjak, ga ne izvleče precej v sobotni dan?

6

In niso mu mogli odgovoriti na to.

7

Povedal je pa povabljencem priliko, opazivši, kako si izbirajo prve prostore, govoreč jim:

8

Kadar te kdo povabi na svatovščino, ne sedi na prvi prostor, da ne bi bil kdo imenitnejši nego ti povabljen od njega

9

in ne pride ta, ki je tebe in njega povabil, in ti ne reče: Daj temu prostor! in tedaj boš s sramoto sedel na zadnji prostor.

10

Ampak, kadar si povabljen, pojdi in sedi na zadnji prostor, da ti, ko pride, ki te je povabil, poreče: Prijatelj, pomakni se više! tedaj ti bo čast pred vsemi, ki sedé s teboj.

11

Zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan; a kdor se ponižuje, bo povišan.

12

Pravil je pa tudi temu, ki ga je bil povabil: Kadar napraviš obed ali večerjo, ne vabi prijateljev svojih, ne bratov svojih, ne sorodnikov svojih, ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo.

13

Ampak, kadar napraviš gostijo, povabi siromake, kruljave, hrome, slepce,

14

in blagor ti bo, ker ti nimajo s čim povrniti; povrne se ti namreč ob vstajenju pravičnih.

15

Ko je to slišal nekdo izmed teh, ki so sedeli ž njim za mizo, mu reče: Blagor mu, kdor bo jedel kruh v kraljestvu Božjem.

16

On pa mu reče: Neki človek je napravil veliko večerjo in mnogo jih je povabil.

17

In pošlje hlapca svojega ob uri večerje, naj reče povabljencem: Pridite, ker je že vse pripravljeno!

18

In začno se vsi hkratu izgovarjati. Prvi mu reče: Njivo sem kupil in silno mi je treba, da grem in jo ogledam; prosim te, izgovori me!

19

A drugi reče: Pet jarmov volov sem kupil in grem jih poskušat; prosim, izgovori me!

20

Zopet drugi pa: Oženil sem se, in zato ne morem priti.

21

In hlapec pride in sporoči to gospodu svojemu. Tedaj se hišni gospodar razjezi in reče hlapcu svojemu: Idi hitro ven na ceste in ulice mestne in pripelji sem siromake in kruljave in hrome in slepce.

22

In hlapec reče: Gospod, zgodilo se je, kakor si ukazal, in še je prostora.

23

Pa veli gospodar hlapcu: Pojdi ven na pota in za ograje in sili jih, naj pridejo, da se napolni hiša moja.

24

Kajti pravim vam, da noben onih mož, ki so bili povabljeni, ne okusi večerje moje.

25

Šlo je pa ž njim veliko ljudstva; in obrnivši se, jim reče:

26

Če prihaja kdo k meni, pa ne sovraži očeta svojega in matere, žene in otrok, bratov in sester, da, tudi lastnega življenja svojega, ne more biti moj učenec.

27

Kdor ne nosi križa svojega in ne gre za menoj, ne more biti moj učenec.

28

Kdo namreč izmed vas, ki hoče sezidati stolp, ne sede prej in preračuni stroškov, če ima pač toliko, da ga dodela?

29

da se mu, ko bi postavil temelj, pa ne bi mogel dozidati, ne začno vsi, ki to vidijo, posmehovati,

30

govoreč: Ta človek je jel zidati, pa ni mogel dokončati.

31

Ali kateri kralj, kadar se gre z drugim kraljem vojskovat, ne sede prej in se posvetuje, če se pač more z desetimi tisočmi srečati s tem, ki pride proti njemu z dvajsetimi tisočmi?

32

Če pa ne more, pošlje poslance in prosi miru, dokler je še sovražnik daleč.

33

Tako torej vsak izmed vas, kdor se ne odreče vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.

34

Dobra je sol; ako se pa tudi sol izpridi, s čim se bo osolila?Ne da se rabiti ne za zemljo, ne za gnojišče; vržejo jo proč. Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!

35

Ne da se rabiti ne za zemljo, ne za gnojišče; vržejo jo proč. Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!