Marku 4

1

In zopet začne učiti ob morju. In zbere se pri njem tako velika množica, da mora stopiti v ladjo in sedeti v njej na morju; in vsa množica se razpostavi kraj morja po tleh.

2

In mnogo jih je učil v prilikah in jim pravil v poučevanju svojem:

3

Poslušajte! Glej, sejalec gre sejat.

4

In zgodi se, ko seje, da pade nekaj zrnja poleg ceste, in prilete ptice in ga pozobljejo.

5

A drugo pade na skalnata tla, kjer nima veliko prsti, in precej požene, ker nima globoke zemlje.

6

Ko pa vzide solnce, uvene, in ker nima korenine, usahne.

7

In drugo pade v trnje, in trnje vzraste in ga uduši, in ne prinese sadu.

8

In drugo pade na dobro zemljo, in prinaša sad, ki raste in se množi in rodi po tridesetero in po šestdesetero in po stotero.

9

In reče: Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!

10

In ko je bil sam, ga vprašajo tisti, ki so bili pri njem z dvanajsterimi, po prilikah.

11

In jim reče: Vam je dana skrivnost kraljestva Božjega, onim pa, ki so zunaj, se vse godi v prilikah,

12

da „gledajoč vidijo, pa ne spoznajo, ter poslušajoč slišijo, pa ne razumejo: da se ne bi kdaj izpreobrnili, in bilo bi jim odpuščeno“.

13

In jim reče: Ne umete li te prilike? In kako boste vse prilike umeli?

14

Sejalec seje besedo.

15

Ti so pa, ki so poleg ceste: kjer se seje beseda, in ko jo slišijo, precej pride satan in vzame besedo, ki je posejana vanje.

16

In enako so ti, pri katerih je posejano na skalnata tla: ko slišijo besedo, jo precej z veseljem sprejmo;

17

pa nimajo korenine v sebi, temuč so nestanovitni; ko potem nastane stiska ali preganjanje zaradi besede, se precej pohujšajo.

18

In drugi so, pri katerih je posejano v trnje: tisti, ki besedo slišijo,

19

pa skrbi tega sveta in slepilo bogastva in želje po drugih rečeh se prikradejo in zaduše besedo in ostane brez sadu.

20

In ti so, pri katerih je na dobro zemljo posejano: ki besedo poslušajo in sprejemajo ter prinašajo sad, trideseteren, šestdeseteren in stoteren.

21

In jim reče: Se li mar prinaša sveča, da se postavi pod mernik ali pod posteljo? A ne, da se postavi na svečnik?

22

Kajti nič ni skritega, kar se ne bi razodelo, in nič ni tako skrivnega, da ne bi prišlo na svetlo.

23

Če ima kdo ušesa, da sliši, naj sliši!

24

In jim reče: Pomislite, kaj slišite! S kakršno mero merite, se odmeri vam in še pridene se vam.

25

Kajti kdor ima, se mu bo dalo, a kdor nima, se mu odvzame tudi to, kar ima.

26

In reče: Tako je s kraljestvom Božjim, kakor če človek vrže seme v zemljo,

27

in spi in vstaja po noči in po dnevi, in seme poganja in raste, da on ne ve kako.

28

Zemlja sama od sebe rodi sad: najprej steblo, potem klas, potem polno pšenico v klasu.

29

Ko pa sad dozori, precej pošlje srp, kajti prišla je žetev.

30

In reče: S čim naj primerjamo kraljestvo Božje? ali v kakšni priliki naj ga upodobimo?

31

Ono je kakor gorčično zrno, ki je, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji,

32

a ko je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč, in poganja velike veje, da morejo ptice nebeške gnezditi pod senco njegovo.

33

In v mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, v kolikor so jo mogli poslušati.

34

Brez prilike pa jim ni govoril, a na samem je učencem svojim razlagal vse.

35

In jim reče tisti dan, ko se je zvečerilo: Prepeljimo se na oni kraj.

36

In pusté množico ter ga vzemo s seboj, kakor je bil v ladji; tudi druge ladjice so bile ž njim.

37

Kar nastane velik vihar, in valovi so se zaganjali v ladjo, da se je že napolnjevala.

38

In on je bil na krmi, speč na blazini; in ga zbude in mu reko: Učenik, ali ti nič ni mar, da pogibljemo?

39

In prebudivši se, zapreti vetru in reče morju: Umolkni, pomiri se! In preneha veter, in nastane velika tihota.

40

In jim reče: Kaj ste tako plašni? ali še nimate vere?In velik strah jih obide, in govore med seboj: Kdo vendar je ta, da sta mu celo veter in morje pokorna?

41

In velik strah jih obide, in govore med seboj: Kdo vendar je ta, da sta mu celo veter in morje pokorna?