Mateju 25

1

Tedaj bode nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svetilnice svoje in šle ženinu naproti.

2

Pet pa jih je bilo nespametnih in pet modrih.

3

Zakaj tiste nespametne so vzele svetilnice svoje, olja pa niso vzele s seboj.

4

Modre pa so vzele olje v posodah svojih s svetilnicami vred.

5

Ko se je pa ženin mudil, so vse podremale in zaspale.

6

Opolnoči pa nastane hrup: Glej, ženin! Pojdite mu naproti!

7

Tedaj vstanejo vse te device in olepšajo svetilnice svoje.

8

Nespametne pa reko modrim: Dajte nam olja svojega, ker naše svetilnice gasnejo.

9

Modre jim pa odgovore in reko: Ne, da morda ne zmanjka nam in vam. Pa pojdite rajše k prodajalcem in si ga kupite.

10

Ko pa gredo kupovat, pride ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, odidejo ž njim na svatovščino; in vrata se zapro.

11

Poslej pa pridejo tudi druge device, rekoč: Gospod, gospod, odpri nam!

12

On pa odgovori in reče: Resnično vam pravim, ne poznam vas.

13

Čujte torej, ker ne veste ne dneva, ne ure.

14

Kajti bo kakor človek, odpravljajoč se na pot, ki pokliče hlapce svoje in jim izroči premoženje svoje,

15

in dá enemu pet talentov, drugemu pa dva, a drugemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti; in odpotuje.

16

Zdajci gre tisti, ki je prejel pet talentov, in kupčuje ž njimi, in pridobi drugih pet talentov.

17

Tako tudi tisti, ki je prejel dva, pridobi druga dva.

18

Tisti pa, ki je prejel enega, odide in ga zakoplje v zemljo in skrije srebro gospodarja svojega.

19

Čez mnogo časa pa pride gospodar teh hlapcev in napravi ž njimi račun.

20

In pristopi tisti, ki je prejel pet talentov, in prinese pet drugih talentov, rekoč: Gospod, pet talentov si mi izročil; glej, pridobil sem ž njimi pet drugih talentov.

21

Reče mu gospod njegov: Dobro, vrli in zvesti hlapec, v malem si bil zvest, nad veliko te postavim; pojdi v gospoda svojega veselje.

22

Tudi tisti, ki je prejel dva talenta, pristopi in reče: Gospod, dva talenta si mi izročil, glej, pridobil sem ž njima dva druga talenta.

23

Reče mu gospod njegov: Dobro, vrli in zvesti hlapec, v malem si bil zvest, nad veliko te postavim; pojdi v gospoda svojega veselje.

24

Pristopi pa tudi tisti, ki je prejel en talent, in reče: Gospod, vedel sem, da si trd človek; žanješ, kjer nisi posejal, in pobiraš, kjer nisi raztresel;

25

in ker sem se bal, sem šel in skril talent tvoj v zemljo; glej, tu imaš, kar je tvojega.

26

Gospodar njegov mu pa odgovori in reče: Hudobni in leni hlapec! vedel si, da žanjem, kjer nisem posejal, in pobiram, kjer nisem raztresel;

27

zato bi bil moral dati moje srebro menjalcem, in jaz bi bil po svojem prihodu prejel, kar je mojega, z obrestmi.

28

Vzemite mu torej talent in dajte tistemu, ki ima deset talentov.

29

Kajti vsakemu, kdor ima, se bo dalo, in preobilo bo imel; onemu pa, ki nima, se vzame tudi to, kar ima.

30

In nepridnega hlapca vrzite v zunanjo temo; tam bode jok in škripanje z zobmi.

31

Kadar pa pride Sin človekov v slavi svoji in vsi angeli ž njim, tedaj bo sedel na prestol svoje slave.

32

In pred njim se zbero vsi narodi, in ločil jih bo enega od drugega, kakor loči pastir ovce od kozlov,

33

in postavi ovce sebi na desno, a kozle na levo.

34

Tedaj poreče Kralj tistim na desnici svoji: Pridite, blagoslovljeni Očeta mojega, podedujte kraljestvo, ki vam je pripravljeno od ustanovitve sveta.

35

Kajti lačen sem bil, in dali ste mi jesti; žejen sem bil, in dali ste mi piti; tujec sem bil, in vzeli ste me pod streho;

36

nag, in oblekli ste me; bolan, in obiskali ste me; v ječi sem bil, in prišli ste k meni.

37

Tedaj mu odgovore pravični, rekoč: Gospod, kdaj smo te videli lačnega, in smote nasitili? ali žejnega, in smo te napojili?

38

Kdaj smo te pa videli tujca, in smo te vzeli pod streho? ali nagega, in smo te oblekli?

39

Kdaj smo te pa videli bolnega ali v ječi, in smo prišli k tebi?

40

In Kralj odgovori in jim reče: Resnično vam pravim, karkoli ste storili enemu teh najmanjših mojih bratov, ste storili meni.

41

Tedaj poreče tudi tistim na levici: Pojdite od mene, prokleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in angelom njegovim!

42

Kajti lačen sem bil, in niste mi dali jesti, žejen, in niste mi dali piti; tujec sem bil, in niste me vzeli pod streho;

43

nag, in niste me oblekli; bolan in v ječi, in niste me obiskali.

44

Tedaj mu odgovore tudi oni, rekoč: Gospod, kdaj smo te videli lačnega, ali žejnega, ali tujca, ali nagega, ali bolnega, ali v ječi, in ti nismo postregli?

45

Nato jim odgovori, rekoč: Resnično vam pravim, česarkoli niste storili enemu teh najmanjših, niste meni storili.In ti pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje.

46

In ti pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje.