Mateju 22

1

In odgovarjaje jim zoper govori Jezus v prilikah, rekoč:

2

Nebeško kraljestvo je podobno človeku, kralju, ki je napravil svatovščino sinu svojemu.

3

In pošlje hlapce svoje, naj pokličejo tiste, ki so bili povabljeni na svatovščino; a niso hoteli priti.

4

Zopet pošlje druge hlapce in veli: Recite povabljencem: Glej, pojedino svojo sem pripravil, junci moji in pitanci so poklani in vse je pripravljeno; pridite na svatovščino!

5

Oni pa niso marali in so odšli, eden na polje svoje, drugi pa po kupčiji svoji.

6

Drugi pa so zgrabili hlapce njegove in jih zasramotili in ubili.

7

Kralj pa se razjezi ter pošlje vojske svoje in pogubi tiste ubijalce in požge njih mesto.

8

Tedaj veli hlapcem svojim: Svatovščina je sicer pripravljena, ali povabljenci niso bili vredni.

9

Pojdite torej na razpotja, in kolikorkoli jih najdete, pokličite jih na svatovščino!

10

In tisti hlapci odidejo na ceste in zbero vse, katerekoli najdejo, hudobne in dobre; in svatovska dvorana se napolni z gostmi.

11

Ko pa pride kralj, da pogleda goste, ugleda tu človeka, ki ni bil oblečen v svatovsko oblačilo,

12

in mu reče: Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovskega oblačila? On pa mu umolkne.

13

Tedaj reče kralj služabnikom svojim: Zvežite mu roke in noge ter ga vrzite v zunanjo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.

14

Kajti mnogo jih je poklicanih, a malo izvoljenih.

15

Tedaj odidejo farizeji in se posvetujejo, kako bi ga v besedi ujeli.

16

In pošljejo k njemu učence svoje s Herodovci, naj reko: Učenik, vemo, da si resničen in pot Božjo v resnici učiš, in mar ti ni nikogar, kajti ne gledaš ljudem na lice.

17

Povej nam torej, kaj se ti zdi? Ali je prav dati cesarju davek ali ne?

18

Jezus pa, spoznavši njih hudobnost, reče: Kaj me izkušate, hinavci?

19

Pokažite mi davčni denar. In oni mu prineso denar.

20

In reče jim: Čigava je ta podoba in napis?

21

Reko mu: Cesarjeva. Tedaj jim reče: Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.

22

In ko to slišijo, se začudijo, ter ga pusté in odidejo.

23

Tisti dan pristopijo k njemu saduceji, ki pravijo, da ni vstajenja, in ga vprašajo,

24

rekoč: Učenik! Mojzes je rekel: „Ako kdo umre brez otrok, naj vzame njegov brat ženo njegovo in zbudi seme bratu svojemu“.

25

Pri nas pa je bilo sedem bratov. Prvi se oženi in umre, in ker ni imel zaroda, zapusti ženo svojo bratu svojemu.

26

Ravno tako tudi drugi in tretji prav do sedmega.

27

Nazadnje za vsemi pa umre žena.

28

Ob vstajenju torej, čigava žena bo od teh sedmerih? kajti vsi so jo imeli.

29

Jezus pa odgovori in jim reče: Motite se, ker ne poznate ne pisma, ne moči Božje.

30

Ob vstajenju namreč se ne ženijo in ne može, temuč so kakor angeli Božji v nebesih.

31

Za vstajenje mrtvih pa, ali niste brali, kar vam je rekel Bog, govoreč:

32

„Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov“? On ni Bog mrtvih, ampak živih.

33

In ko to slišijo množice, se silno čudijo nauku njegovemu.

34

Ko pa farizeji slišijo, da je saducejem zavezal jezik, se zbero vkup.

35

In eden izmed njih, učenik postave, vpraša, izkušaje ga:

36

Učenik, katera zapoved je v postavi največja?

37

Jezus mu pa reče: „Ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje“.

38

Ta je prva in največja zapoved.

39

Druga pa je tej podobna: „Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe“.

40

Ob teh dveh zapovedih visi vsa postava in proroki.

41

Ko se pa farizeji snidejo, jih vpraša Jezus,

42

rekoč: Kaj se vam zdi o Kristusu? Čigav sin je? Reko mu: Davidov.

43

Vpraša jih: Kako ga torej David v Duhu imenuje Gospoda, ko pravi:

44

„Rekel je Gospod Gospodu mojemu: Sedi na desnico mojo, dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje“.

45

Če ga torej David imenuje Gospoda, kako je sin njegov?In nihče mu ni mogel odgovoriti besede, in od tega dne si ga ni upal nihče več vprašati.

46

In nihče mu ni mogel odgovoriti besede, in od tega dne si ga ni upal nihče več vprašati.