Mateju 13

1

Tisti dan pa je Jezus šel iz hiše in sedel pri morju.

2

In zbere se pri njem veliko ljudstva, toliko, da stopi v ladjo in sede, in vsa množica je stala na bregu.

3

In govori jim v prilikah mnogo in pravi: Glej, sejalec je šel sejat.

4

In ko seje, pade nekaj zrnja poleg ceste, in prileté ptice in ga pozobljejo.

5

Drugo pa pade na skalnata tla, kjer nima veliko prsti, in precej požene, ker nima globoke zemlje.

6

Ko pa vzide solnce, uvene, in ker nima korenine, usahne.

7

Drugo pa pade med trnje, in trnje zraste ter ga zaduši.

8

Drugo pa pade na dobro zemljo in prinaša sad, nekatero po sto zrn, nekatero po šestdeset, nekatero po trideset.

9

Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!

10

In učenci pristopijo in mu reko: Zakaj jim v prilikah govoriš?

11

On pa odgovori in jim reče: Ker vam je dano, da spoznate skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa ni dano.

12

Kajti kdor ima, mu bode dano in preobilno bo imel, kdor pa nima, se mu odvzame tudi to, kar ima.

13

Zato jim govorim v prilikah, ker gledajoč ne vidijo in poslušajoč ne slišijo in ne umejo.

14

In na njih se izpolnjuje prorokovanje Izaija, katero pravi: „S sluhom boste slišali, a ne boste umeli, in z očmi boste gledali, a ne boste videli.

15

Kajti temu ljudstvu je srce okamenelo, in z ušesi težko slišijo, in oči svoje so zatisnili: da ne bi kdaj videli z očmi in slišali z ušesi in umeli s srcem in se izpreobrnili, in bi jih jaz ozdravil“.

16

Blagor pa vašim očem, da vidijo, in vašim ušesom, da slišijo.

17

Kajti resnično vam pravim, da so mnogi proroki in pravični želeli videti, kar vi vidite, in niso videli, in slišati, kar vi slišite, in niso slišali.

18

Čujte torej vi priliko o sejalcu!

19

Vsakemu, kdor sliši besedo o kraljestvu, pa je ne ume, pride hudobni duh in ukrade, kar je posejano v srcu njegovem; ta je, ki je posejan poleg ceste.

20

Kdor pa je posejan na skalnatih tleh, ta je, ki besedo posluša in jo precej z veseljem sprejme;

21

toda nima korenine v sebi, temuč je nestanoviten. Kadar pa nastane stiska ali preganjanje zavoljo besede, se precej pohujšuje.

22

Kdor je pa posejan v trnju, ta je, ki besedo sliši, ali skrb tega sveta in slepilo bogastva uduši besedo in ostane brez sadu.

23

Kdor je pa posejan na dobro zemljo, ta je, ki besedo sliši in umeje; ta torej rodi sad in donaša nekateri stoteren, nekateri pa šestdeseteren, a nekateri trideseteren.

24

Drugo priliko jim predloži, govoreč: Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na njivi svoji.

25

Medtem pa, ko so ljudje spali, pride njegov sovražnik in poseje ljuljke med pšenico in odide.

26

Ko pa zraste setev in donese sad, se pokaže tudi ljuljka.

27

Pridejo pa hišnega gospodarja hlapci in mu reko: Gospod, nisi li dobrega semena posejal na svoji njivi? Odkod je pa prišla vanj ljuljka?

28

On pa jim reče: Sovražnik je to storil. Hlapci mu pa reko: Hočeš li torej, da gremo in jo izplevemo?

29

On pa veli: Ne! da ne bi kdaj, trgaje ljuljko, izrovali ž njo vred pšenice.

30

Pustite, naj raste oboje skupaj do žetve, in v čas žetve porečem žanjcem: Poberite najprej ljuljko in zvežite jo v snopke, da se sežge, pšenico pa spravite v žitnico mojo.

31

Drugo priliko jim predloži, govoreč: Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga človek vzame in vseje na njivi svoji.

32

To je res najdrobnejše izmed vseh semen: kadar pa zraste, je večje od zelišč in postane drevo, da prileté ptice nebeške in si delajo gnezda po vejah njegovih.

33

Drugo priliko jim pove: Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga vzame žena in primesi trem mericam moke, dokler se vse ne skvasi.

34

Vse to je govoril Jezus množicam v prilikah, in brez prilike jim ni govoril,

35

da se izpolni, kar je rečeno po proroku, ki pravi: „V prilikah odprem usta svoja, pripovedoval bom, kar je skrito od ustanovitve sveta“.

36

Tedaj razpusti ljudstvo in pride domov. In pristopijo k njemu učenci njegovi, rekoč: Razloži nam priliko o ljuljki na njivi.

37

On pa odgovori in reče: Sejalec dobrega semena je Sin človekov.

38

Njiva pa je svet, a dobro seme, to so sinovi kraljestva, ljuljka pa so sinovi hudobnosti;

39

sovražnik, ki jo poseva, je hudič; žetev je pa konec sveta, a ženjci so angeli.

40

Kakor torej ljuljko pobirajo in v ognju sežigajo, tako bode na koncu tega sveta.

41

Sin človekov pošlje angele svoje, in pobero iz kraljestva njegovega vse, kar napravlja pohujšanje, in tiste, ki delajo krivico,

42

in jih vržejo v ognjeno peč: tam bo jok in škripanje z zobmi.

43

Tedaj se bodo svetili pravični kakor solnce v svojega Očeta kraljestvu. Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!

44

Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na polju, katerega človek najde in skrije, in od veselja gre in proda vse, kar ima, in kupi tisto polje.

45

Zopet je podobno nebeško kraljestvo kupcu, ki išče lepih biserov.

46

In ko najde eden dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.

47

Zopet je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki se vrže v morje in zajme rib vsake vrste.

48

Ko se napolni, jo izvlečejo na breg, in sedejo in pobero, kar je dobro, v posode, a kar je slabo, pomečejo proč.

49

Tako bode na koncu sveta. Angeli pridejo in ločijo hudobne izmed pravičnih

50

in jih vržejo v ognjeno peč; tam bo jok in škripanje z zobmi.

51

Reče jim: Ste li vse to razumeli? Reko mu: Da.

52

On jim pa reče: Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec za nebeško kraljestvo, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz zaklada svojega staro in novo.

53

In zgodi se, ko konča Jezus te prilike, odide odtod.

54

In prišedši v domovino svojo, jih uči v njih shodnici, tako da se zavzemajo in govoré: Odkod temu ta modrost in take moči?

55

Ali ni ta tesarjev sin? ali se ne imenuje mati njegova Marija in bratje njegovi Jakob in Jožef in Simon in Juda?

56

in niso li vse sestre njegove pri nas? Odkod torej temu vse to?

57

In pohujševali so se nad njim. Jezus pa jim reče: Nikjer ni prorok brez časti, razen v domovini in na domu svojem.In ni storil ondi mnogo čudežev zavoljo njih nevere.

58

In ni storil ondi mnogo čudežev zavoljo njih nevere.