Zaharija 4

1

In angel, ki je govoril z menoj, se je vrnil in me je zbudil kakor človeka, ki se prebudi.

2

In mi reče: Kaj vidiš? Rečem: Vidim, glej, svečnik ves iz zlata in oljenko njegovo vrhu njega in sedem svetilnic njegovih na njem in sedem cevi do svetilnic, ki so ob vrhu njegovem;

3

in dve oljki zraven njega, ena ob desni strani oljenke in druga ob levi plati njeni.

4

In izpregovorim in rečem angelu, ki je govoril z menoj: Kaj so ti, gospod moj?

5

In angel, ki je govoril z menoj, odgovori in reče: Ne veš li, kaj so ti? In rečem: Ne, gospod moj!

6

Tedaj odgovori in mi reče: To je beseda GOSPODOVA Zerubabelu: Ne z vojsko, ne z močjo, ampak po mojem duhu, pravi GOSPOD nad vojskami.

7

Kdo si ti, velika gora, pred Zerubabelom? v ravnino bodeš! In on prinese vrhnji kamen z glasnim vpitjem: Milost, milost njemu!

8

Še mi je prišla beseda GOSPODOVA, govoreč:

9

Roke Zerubabelove so položile temelj tej hiši in njegovega roke jo dodelajo; in spoznaš, da me je poslal k vam GOSPOD nad vojskami.

10

Kajti kdo zaničuje dan malih začetkov? ko vendar z veseljem gledajo navpičnik v roki Zerubabelovi oni sedmeri: ki so oči GOSPODOVE, ki letajo po vsej zemlji.

11

In izpregovorim ter mu rečem: Kaj sta ti dve oljki ob desni strani svečnika in ob levi njegovi?

12

In izpregovorim v drugič in mu rečem: Kaj sta ti dve oljkovi mladici, ki sta poleg tistih dveh zlatih cevi, ki izlivata zlato olje iz sebe?

13

In mi odgovori in reče: Ali ne veš, kaj sta? [4:14] In rečem: Ne, gospod moj![4:15] Nato reče: To sta dva sinova olja [Ali: dva maziljenca.], ki stojita pri Gospodarju vse zemlje.

14

[4:15] Nato reče: To sta dva sinova olja [Ali: dva maziljenca.], ki stojita pri Gospodarju vse zemlje.