Zaharija 11

1

Zec 11;1 Odpri vrata svoja, o Libanon, da požre ogenj tvoje cedre!

2

Tuli, o jelka, ker je padla cedra, ker so mogočni opustošeni! Tulite, hrastje v Basanu, ker je neprodirni gozd posekan!

3

Glasno tulijo pastirji, ker je njih veličastvo opustošeno; glasi se rjovenje mladih levov, ker pokončana je ošabnost Jordanova.

4

Tako je rekel GOSPOD, Bog moj: Pasi ovce, ki so namenjene v zakol,

5

katerih gospodarji jih moré, pa si ne štejejo v greh; kateri jih pa prodajajo, govore: Hvaljen bodi GOSPOD, kajti obogatim! in njih pastirji jim ne prizanašajo.

6

Kajti ne bom več prizanašal prebivalcem dežele, govori GOSPOD; temuč glej, jaz izročim ljudi, vsakega v pest bližnjemu njegovemu in kralju njegovemu v pest; in razbijejo deželo, in iz njih pesti jih ne otmem.

7

In pasel sem ovce namenjene v zakol, torej najmedlejše izmed črede; in vzel sem si dve palici, eno sem imenoval Ljubeznivost, drugo pa Združenje, in pasel sem ovce.

8

In odpravil sem tri pastirje v enem mesecu. A duša moja se je vznevoljila zaradi njih, pa tudi njih duši sem se zgnusil.

9

Tedaj sem rekel: Ne bom vas pasel več; kar umira, naj umre, in kar gine, naj pogine, ostali pa naj žro sleherni svojega bližnjega meso.

10

In vzel sem palico svojo, Ljubeznivost, in jo zlomil, da bi raztrgal zavezo svojo, ki sem jo bil sklenil z vsemi ljudstvi.

11

In bila je raztrgana tisti dan; in tako so spoznali najmedlejši iz črede, ki so pazile name, da je bila beseda GOSPODOVA.

12

In sem jim dejal: Če se vam dobro zdi, dajte mi plačilo moje, če pa ne, pustite. Tedaj so odtehtali meni v plačilo trideset srebrnikov.

13

Nato mi veli GOSPOD: Vrzi jih lončarju, tisto lepo ceno, s katero so me cenili. In vzel sem trideset srebrnikov in jih vrgel v hišo GOSPODOVO, lončarju.

14

Nato sem zlomil drugo palico svojo, Združenje, da razdružim bratovščino med Judo in Izraelom.

15

Potem mi veli GOSPOD: Vzemi si še neumnega pastirja pripravo.

16

Kajti glej, jaz obudim pastirja v deželi, ki ne bo skrbel za tiste, ki ginejo, ne bo iskal razkropljenih, ne bo zdravil ranjenih, tudi zdravega ne bo redil, temuč bo jedel meso pitanih in trgal njih parklje.Gorje ničvrednemu pastirju, ki zapušča čredo! Meč pridi nad njegovo ramo in nad desno oko njegovo! Rama njegova usahne docela in desno oko mu oslepi.

17

Gorje ničvrednemu pastirju, ki zapušča čredo! Meč pridi nad njegovo ramo in nad desno oko njegovo! Rama njegova usahne docela in desno oko mu oslepi.