Ezekiel 37

1

Roka GOSPODOVA je bila nad menoj, in peljal me je ven v duhu GOSPODOVEM in me je postavil sredi doline, in ta je bila polna kosti.

2

In mi je velel iti mimo njih kroginkrog; in glej, bilo jih je silno veliko po dolini, in glej, bile so silno usehle.

3

In mi reče: Sin človečji, bodo li te kosti oživele? In odgovorim: Gospod Jehova, ti veš!

4

Tedaj mi veli: Prorokuj nad temi kostmi in jim reci: O kosti usehle, čujte besedo GOSPODOVO!

5

Tako pravi Gospod Jehova tem kostem: Glejte, jaz pošljem duha v vas, da oživite.

6

S kitami vas obložim in storim, da zraste meso na vas, in s kožo vas odenem ter dam duha v vas, in oživite. In spoznate, da sem jaz GOSPOD.

7

In prorokoval sem, kakor mi je bilo ukazano. In nastane šumenje, ko prorokujem, in glej, gibanje: kosti rinejo k sebi, kost h kosti svoji.

8

In gledam, in glej: kite so bile na njih in meso je zraslo in koža jih je odela povrhu; ali duha ni bilo v njih.

9

Tedaj mi veli: Prorokuj duhu, prorokuj, sin človečji, in reci duhu: Tako pravi Gospod Jehova: Od štirih vetrov pridi, o duh, in dihni v te pobite, da ožive!

10

In prorokoval sem, kakor mi je ukazal; in prišel je duh vanje. In oživele so in stopile pokonci – prav silno velika vojska.

11

In mi reče: Sin človečji, te kosti so vsa družina Izraelova. Glej, oni govore: Kosti naše so usehle in upanje naše je izginilo; izgubljeni smo!

12

Zato prorokuj in jim reci: Tako pravi Gospod Jehova: Glejte, jaz odprem grobe vaše in vas, ljudstvo svoje, izpeljem iz grobov vaših in vas privedem v zemljo Izraelovo.

13

In spoznate, da sem jaz GOSPOD, kadar odprem grobe vaše ter vas izpeljem iz grobov vaših, ljudstvo svoje.

14

In dam duha svojega v vas, da živite, in vas naselim v vaši zemlji. In zvedeli boste, da sem jaz GOSPOD rekel in izvršil to, govori GOSPOD.

15

In beseda GOSPODOVA mi je prišla, govoreč:

16

In ti, sin človečji, si vzemi les ter zapiši nanj: Judi in sinovom Izraelovim, tovarišem njegovim. In vzemi drug les in zapiši nanj: Jožefu, les Efraimov in vse družine Izraelove, tovarišev njegovih.

17

In ju združi drug z drugim, sebi v eno drevo, da bodeta zedinjena v roki tvoji.

18

In kadar te ogovore ljudstva tvojega sinovi, rekoč: Ali nam ne naznaniš, kaj ti pomeni to?

19

jim reci: Tako pravi Gospod Jehova: Glejte, jaz vzamem les Jožefov, ki je v roki Efraimovi, in rodove Izraelove, tovariše njegove, in jih pridenem njemu, lesu Judovemu, in jih storim v eno drevo, da bodo zedinjeni v roki moji.

20

Lesova pa, na katera si pisal, imej v roki pred njih očmi.

21

In jim govori: Tako pravi Gospod Jehova: Glejte, jaz vzamem sinove Izraelove izmed narodov, kamorkoli so prišli, in jih zberem z vseh strani ter jih pripeljem v njih zemljo

22

in jih združim v eno ljudstvo v deželi, na gorah Izraelovih in en kralj bo vsem kraljeval in ne bodo več v dva naroda in se ne bodo delili več v dve kraljestvi.

23

Tudi se ne bodo več oskrunjali z grdimi maliki in z ostudami svojimi, ne s katerokoli iz pregreh svojih; in rešim jih iz vseh prebivališč, v katerih so grešili, ter jih očistim: in bodo mi ljudstvo in jaz jim bodem Bog.

24

In moj hlapec David bode kralj nad njimi in vsem bode eden pastir; in živeli bodo po sodbah mojih in postave moje bodo hranili in jih izpolnjevali.

25

In prebivali bodo v deželi, ki sem jo dal Jakobu, hlapcu svojemu, ki so v njej prebivali očetje vaši; in domovali bodo v njej oni, njih sinovi in njih sinov otroci vekomaj; in moj hlapec David jim bode knez na veke.

26

In sklenem ž njimi zavezo miru, večna zaveza jim bode, in jih naselim ter jim pomnožim in postavim svetišče svoje v njih sredi na vekomaj.

27

In prebivališče moje bode nad njimi, in bodem jim Bog in oni mi bodo ljudstvo.In narodi spoznajo, da sem jaz GOSPOD, ki posvečujem Izraela, ko bode svetišče moje v njih sredi na vekomaj.

28

In narodi spoznajo, da sem jaz GOSPOD, ki posvečujem Izraela, ko bode svetišče moje v njih sredi na vekomaj.