Ezekiel 3

1

In mi veli: Sin človečji, jej, kar najdeš; jej ta zvitek in pojdi, govóri hiši Izraelovi.

2

In odprem usta, in on mi da jesti tisti zvitek.

3

In mi reče: Sin človečji, nasiti si trebuh in napolni život svoj s tem zvitkom, ki ti ga dajem. In použil sem ga, in bil je v ustih mojih sladek kakor med.

4

Nato mi veli: Sin človečji, pojdi k Izraelovi hiši in govori jim z mojimi besedami!

5

Zakaj nisi poslan k ljudstvu globokega govora in neznanega jezika, temuč k hiši Izraelovi;

6

ne k mnogim ljudstvom globokega govora in neznanega jezika, katerih besede ne moreš umeti. Res, ko bi te k takim poslal, bi te radi poslušali.

7

Ali hiša Izraelova te ne bo hotela poslušati, ker nočejo mene poslušati; zakaj vsa hiša Izraelova je trdega čela in otrplega srca.

8

Glej, jaz sem naredil obličje tvoje trdo proti njih obličju in čelo tvoje trdo proti njih čelu;

9

kakor demant, trše od skale sem naredil čelo tvoje. Ne boj se jih in ne ustraši se njih obličja, kajti uporna so družina.

10

Še mi veli: Sin človečji, vse besede moje, ki ti jih bom govoril, sprejmi v srce svoje in poslušaj z ušesi svojimi.

11

Vstani pa idi k odpeljanim v sužnost, k svojega ljudstva otrokom, pa jim govori in jim reci: „Tako pravi Gospod Jehova!“ najsi poslušajo ali pa ne.

12

Tedaj me je vzdignil duh, in slišal sem za seboj glas velikega grmenja, govoreč: „Hvaljena bodi slava GOSPODOVA s svojega mesta!“

13

in šumenje perutnic živih stvari, ki so se dotikale druga druge, in ropot koles vzporedno ž njimi in glas velikega grmenja.

14

In duh me je vzdignil in odnesel, in šel sem v bridkosti, v gorečnosti duha svojega in roka GOSPODOVA je bila mogočna nad menoj.

15

In prišel sem v Telabib k preseljenim v sužnost, bivajočim pri reki Kebarju, in ondi, kjer so oni sedeli, sem sedel strmeč sedem dni.

16

In zgodi se ob koncu sedmih dni, da mi je prišla beseda GOSPODOVA, govoreč:

17

Sin človečji, za čuvaja sem te postavil hiši Izraelovi, da bi jih, čujoč besedo iz mojih ust, svaril v mojem imenu.

18

Ako rečem brezbožniku: Gotovo umreš! A ti ga ne posvariš in ne govoriš, da odvrneš brezbožnika s krivične poti njegove, da ga ohraniš v življenju; umre ta brezbožnik v krivici svoji, ali kri njegovo bom zahteval iz tvojih rok.

19

Toda če posvariš brezbožnika, on pa se ne preobrne od svoje brezbožnosti in od krivične poti svoje: umre v krivici svoji, ali ti si otel dušo svojo.

20

In ko se odvrne pravični od pravičnosti svoje in bo delal krivico in mu nastavim spotikljaj: umre; ako ga nisi posvaril, umre v grehu svojem in pravičnih del njegovih, ki jih je storil, se ne bo spominjalo, toda kri njegovo bom zahteval iz tvojih rok.

21

Ako pa posvariš pravičnega, da bi ne grešil, pa ne bo grešil, gotovo bo živel, ker se je dal posvariti; ti pa si otel dušo svojo.

22

In roka GOSPODOVA je bil tam nad menoj, in mi veli: Vstani, pojdi v nižavo, in tam bom govoril s teboj.

23

Vstanem torej in odidem v nižavo. In glej, ondi je stala slava GOSPODOVA, enaka slavi, ki sem jo videl pri reki Kebarju. In padem na obraz svoj.

24

A duh pride v me in me postavi pokonci. In govori z menoj in mi reče: Pojdi, zakleni se v hišo svojo.

25

In ti, sin človečji, glej: vrvi denejo nate in te zvežejo ž njimi, da ne boš mogel iti ven mednje.

26

In storim, da se ti jezik prilepi k nebesu, da onemiš in jim ne boš svarilec; kajti uporna so družina.Ali ko bom govoril s teboj, odprem usta tvoja, in porečeš jim: Tako pravi Gospod Jehova: Kdor hoče poslušati, poslušaj, kdor pa noče, naj ne posluša; kajti uporna so družina.

27

Ali ko bom govoril s teboj, odprem usta tvoja, in porečeš jim: Tako pravi Gospod Jehova: Kdor hoče poslušati, poslušaj, kdor pa noče, naj ne posluša; kajti uporna so družina.