Ezekiel 2

1

In veli mi: Sin človečji, postavi se pokonci, in govoril bom s teboj.

2

In ko me je ogovoril, pride duh v mene in me postavi pokonci; in čul sem glas, ki mi je govoril.

3

In mi reče: Sin človečji, jaz te pošiljam k sinovom Izraelovim, k narodom upornežem, ki so se uprli meni; oni in njih očetje so odpadli od mene prav do tega dne.

4

In ti sinovi so brezsramnega obličja in trdega srca; k njim te pošiljam, in reci jim: „Tako pravi Gospod Jehova!“

5

Oni pa, najsi poslušajo ali ne poslušajo (kajti uporna so družina), vendar bodo vedeli, da je bil prorok med njimi.

6

Ti pa, sin človečji, ne boj se jih in ne prestraši se njih besed, čeprav so res koprive in trnje okoli tebe in prebivaš med škorpijoni. Ne boj se njih besed in ne ustraši se njih obličja, kajti uporna so družina.

7

In govóri jim besede moje, najsi poslušajo ali ne, kajti uporneži so.

8

Ali ti, sin človečji, poslušaj, kar ti govorim; ne bodi uporen kakor tista uporna družina: odpri usta in jej, kar ti dam!

9

In videl sem, in glej: roka iztegnjena proti meni, in glej, v njej je zvitek knjige.In razgane jo pred menoj, in bila je popisana spredaj in zadaj, in bilo je pisano v njej žalovanje in zdihovanje in gorje.

10

In razgane jo pred menoj, in bila je popisana spredaj in zadaj, in bilo je pisano v njej žalovanje in zdihovanje in gorje.