Ezekiel 14

1

In pridejo k meni možje izmed starejšin Izraelovih ter sedejo pred menoj.

2

Tedaj mi pride beseda GOSPODOVA, govoreč:

3

Sin človečji, ti možje so si vzeli grde malike svoje v srce in predse postavili spotiko za svojo krivico: ali naj jim odgovorim, ko me vprašajo?

4

Zato jih ogovori in jim reci: Tako pravi Gospod Jehova: Vsak mož iz hiše Izraelove, ki si jemlje grde malike svoje v srce in si stavi spotiko za krivico svojo pred obličje, pa prihaja k proroku: jaz GOSPOD mu odgovorim primerno, po množini grdih malikov njegovih,

5

da ujamem hišo Izraelovo za njih srce, ker so se mi vsi vkup odtujili po grdih malikih svojih.

6

Zato reci hiši Izraelovi: Tako pravi Gospod Jehova: Vrnite se in opustite grde malike svoje in odvrnite obraze od vseh gnusob svojih!

7

Zakaj vsakdo iz hiše Izraelove in izmed tujcev, ki bivajo v Izraelu, ki se loči od mene, da ne bi šel za menoj, in si v srce jemlje grde malike svoje in stavi predse spotiko za krivico svojo ter prihaja k proroku mene vpraševat zase: jaz GOSPOD mu odgovorim po svojem načinu.

8

In obrnem obličje svoje zoper tistega moža in ga naredim v stvar strmenju, za znamenje in pregovor in ga iztrebim iz ljudstva svojega. In spoznate, da sem jaz GOSPOD.

9

Ako se pa prorok da premotiti in govori besedo, jaz GOSPOD sem premotil tistega proroka, in iztegnem roko zoper njega in ga pokončam izmed ljudstva svojega Izraela.

10

In nosila bosta krivico svojo: krivica prorokova bode kakor krivica tistega, ki ga povprašuje;

11

da ne bi več blodila hiša Izraelova od mene, tudi da bi se več ne onečiščevali z vsemi pregrehami svojimi; in bodo mi v ljudstvo in jaz jim bodem Bog, govori Gospod Jehova.

12

In pride mi beseda GOSPODOVA, govoreč:

13

Ko se dežela pregreši zoper mene s tem, da se mi izneveri, in iztegnem roko svojo zoper njo in ji starem podporo kruha in pošljem lakoto nadnjo in zatarem v njej človeka in živino,

14

pa bi bili ti trije možje v njej, Noe, Daniel in Job: oni bi po pravičnosti svoji oteli samo svoje duše, govori Gospod Jehova.

15

Ko pripeljem hude zveri v deželo, da ji pogube prebivalce, da postane pustinja in nihče ne bo hodil skozi njo zavoljo zveri,

16

pa bi bili ti trije možje v njej, res, kakor živim, govori Gospod Jehova: oni ne otmo ne sinov, ne hčeri; sami bodo oteti, a dežela bode pustinja.

17

Ali če pripeljem meč nad tisto deželo in velim: Meč, pojdi skozi deželo! in tako zatarem v njej človeka in živino,

18

pa bi bili ti trije možje v njej, res, kakor živim, govori Gospod Jehova, oni ne otmo ne sinov, ne hčeri, toda sami bodo oteti.

19

Ali če pošljem kugo v tisto deželo in izlijem togoto svojo nadnjo v krvi, da zatarem v njej človeka in živino,

20

pa bi bili v njej Noe, Daniel in Job, res, kakor živim, govori Gospod Jehova: ne otmo ne sinov, ne hčeri, oteli bodo samo svoje duše po pravičnosti svoji.

21

Toda tako pravi Gospod Jehova: Ko pošljem nad Jeruzalem svoje štiri sodbe: meč, lakoto, hude zveri in kugo, da zatarem v njem ljudi in živino,

22

vendar, glej, v njem ostanejo ohranjenci, sinovi in hčere, katere popeljejo ven; glej, pridejo k vam ven, in videli boste njih življenje in njih dejanja; in potolaženi boste zastran nesreče, ki sem jo pripeljal nad Jeruzalem, zastran vsega, kar sem pripeljal nadenj.In bodo vas tolažili, ko boste videli njih življenje in njih dejanje; in spoznate, da nisem brez vzroka storil vsega, karkoli sem storil v njem, govori Gospod Jehova.

23

In bodo vas tolažili, ko boste videli njih življenje in njih dejanje; in spoznate, da nisem brez vzroka storil vsega, karkoli sem storil v njem, govori Gospod Jehova.