Jeremija 9

1

O da bi dosti imel vode v glavi in oči da bi mi bile studenci solzá, da bi objokoval noč in dan prebodence ljudstva svojega hčere!

2

O kdo bi me postavil v puščavo, v prenočišče popotnikov, da zapustim ljudstvo svoje in odidem od njih! Zakaj vsi so prešeštniki, skupščina nezvestnikov.

3

In jezik svoj napenjajo kakor lok za laž; v deželi so se utrdili, a ne v prid resnici, kajti od hudobije hite do hudobije in mene ne spoznajo, govori GOSPOD.

4

Vsak se varuj svojega prijatelja in nobenemu bratu ne upajte, zakaj vsak hoče lokavo izpodriniti drugega in vsak prijatelj hodi z natolcevanjem.

5

In vsak vara prijatelja svojega in resnice ne govore; jezik svoj uče govoriti laž, učijo se delati krivo.

6

Tvoje prebivališče je sredi zvijače; zaradi zvijače se branijo spoznati me, govori GOSPOD.

7

Zatorej pravi tako GOSPOD nad vojskami: Glej, jaz jih bom topil in jih preizkušal; kajti kako naj bi drugače delal zavoljo hčere ljudstva svojega?

8

Pšica moreča je njih jezik; zvijačo govore; z usti govori mir prijatelj s prijateljem, ali v srcu svojem preži nanj.

9

Ali bi jih ne obiskal zavoljo tega? govori GOSPOD; ali bi se nad takim narodom ne maščevala duša moja?

10

Zavoljo teh gorá napravim jok in žalovanje in zavoljo pašnikov v puščavi tožbo; kajti požgani so tako, da nihče ne hodi mimo in ni slišati glasu živine: ptice nebeške in goveda so zbežala, odšla.

11

In iz Jeruzalema naredim groblje, prebivališče šakalov, in iz mest Judovih naredim puščavo, da nihče ne bo prebival v njih.

12

Kdo je tisti modri mož, ki bi to razumel? in komu so govorila usta GOSPODOVA, da bi oznanjal to? Zakaj je ta dežela pokončana in požgana kakor puščava, da nihče ne hodi po njej?

13

In GOSPOD je rekel: Ker so zapustili postavo mojo, ki sem jo jim bil razložil, in niso poslušali glasu mojega in niso hodili po njej,

14

ampak so šli po trmi srca svojega in za Baali, kar so jih učili njih očetje:

15

zatorej pravi tako GOSPOD nad vojskami, Bog Izraelov: Glej, jaz jih bom, to ljudstvo, sitil s pelinom in jim piti dajal sok trobelični;

16

in razkropim jih med narode, ki jih niso ne sami, ne njih očetje poznali, in za njimi pošljem meč, dokler jih ne pokončam.

17

Tako pravi GOSPOD nad vojskami: Pazite in pokličite žene žalovalke, da pridejo, in k modrim ženam pošljite, da pridejo,

18

in urno naj zaženo žalovanje o nas, da bi nam kapljale solze iz oči in s trepalnic naših tekla voda.

19

Kajti žalovanja glas se sliši s Siona: Kako smo opustošeni! silno smo osramočeni, zakaj bilo nam je zapustiti deželo, ker so nam podrli domovališča.

20

Poslušajte torej, žene, besedo GOSPODOVO in uho vaše naj sprejme besedo njegovih ust, in učite žalovati hčere svoje in druga drugo peti žalostinke.

21

Zakaj smrt je k nam prilezla skozi okna, prišla je v palače naše, da pokonča otroke z ulic in mladeniče s trgov.

22

Govóri: Tako pravi GOSPOD: Trupla človeška bodo ležala kakor gnoj na polju in kakor snopki za ženjci, in nihče jih ne bo pobiral.

23

Tako pravi GOSPOD: Ne hvali se modri z modrostjo svojo, in ne hvali se mogočni z mogočnostjo svojo, tudi ne bogati z bogastvom svojim;

24

ampak s tem se naj hvali, kdor se hvali, da ume in spozna mene, da sem jaz GOSPOD, ki delam milost, sodbo in pravičnost na zemlji; kajti to mi je po volji, govori GOSPOD.

25

Glej, dnevi pridejo, govori GOSPOD, ko obiščem vse obrezane v njih neobrezi:Egipčane in Jude in Edomce in sinove Amonove in Moabce ter vse, ki so ostriženi ob krajih glave, ki prebivajo v puščavi; kajti vsi poganski narodi so neobrezani, vsa hiša Izraelova pa je neobrezanega srca.

26

Egipčane in Jude in Edomce in sinove Amonove in Moabce ter vse, ki so ostriženi ob krajih glave, ki prebivajo v puščavi; kajti vsi poganski narodi so neobrezani, vsa hiša Izraelova pa je neobrezanega srca.