Jeremija 8

1

V tistem času, govori GOSPOD, bodo izgrebli kosti kraljev Judovih in kosti njegovih knezov in kosti duhovnikov in kosti prorokov ter kosti prebivajočih v Jeruzalemu iz njih grobov,

2

in jih bodo razmetali pod solnce in mesec in pod vso vojsko nebeško, ki so jih ljubili in so jim služili in za katerimi so hodili in katere so iskali in se jim klanjali; ne bodo se zbirale in ne bodo se pokopavale, za gnoj bodo na licu zemlje.

3

In smrt bo rajši volil nego življenje ves ostanek, tisti, ki bodo preostali iz te rodovine hudobne, preostali v vseh krajih, kamor jih zapodim, govori GOSPOD.

4

Še jim porečeš: Tako pravi GOSPOD: Ali kdo, kadar pade, rad ne vstane? ali kadar kdo zajde, ne mara se povrniti?

5

Zakaj se je torej odvrnilo to ljudstvo jeruzalemsko z neprenehljivim odpadanjem? Trdno se drže zvijače, nočejo se povrniti!

6

Pazil sem in poslušal: govoré, kar ni prav; nihče se ne kesa hudobnosti svoje, da bi rekel: Kaj sem storil? Vsakdo izmed njih se je obrnil v teku svojem kakor konj, ki strmoglavo hiti v boj.

7

Tudi čaplja pod nebom pozna svoje gotove čase, in grlica in žerjav in lastovka se drže časa svojega prihoda; ljudstvo moje pa ne pozna pravice GOSPODOVE.

8

Kako govorite: Modri smo in postava GOSPODOVA je pri nas? Glejte, res je lažnivo pisalo pismoukov iz nje napravilo laž.

9

Modri bodo osramočeni, oplašeni in ujeti; glej, besedo GOSPODOVO so zavrgli, in kakšna modrost bi bila v njih?

10

Zato izročim njih žene drugim, njih polja njim, ki jih bodo posedli. Kajti od najmanjšega do največjega so vsi vdani dobičku, od proroka do duhovnika, kolikor jih je, se pečajo s prevaro,

11

in hčeri ljudstva mojega zdravijo rano prav lahkomiselno, govoreč: Mir, mir! dasi ni miru.

12

Ali jih je bilo sram, ko so delali gnusobo? Ne, sram jih ni nikakor in zardeti ne znajo. Zato padejo med padajočimi; tisti čas, ko jih obiščem, se zgrudijo, pravi GOSPOD.

13

Čisto jih iztrebim, govori GOSPOD; nobenega grozdja ne bo na trti in nobene smokve na smokvi in listje odpade, in karkoli sem jim dal, jim premine.

14

„Čemu posedamo? Zberimo se in idimo v trdna mesta, da poginemo tam! kajti GOSPOD, Bog naš, nas je določil v pogubo in nam dal piti sok trobelični, ker smo grešili zoper GOSPODA.

15

Čakali smo miru, toda nič ni prišlo dobrega, časa ozdravljenja, a glej, le strah!“

16

Od Dana sem se čuje prhanje konj njegovih; od glasu rezgetanja krepkih konj njegovih se trese vsa dežela; kajti gredo, da požro deželo in kar jo napolnjuje, mesto in nje, ki prebivajo v njem.

17

Kajti jaz, glejte, pošljem med vas kače, modrase, zoper katere ne pomaga nobeno rotenje, da vas zgrizejo, govori GOSPOD.

18

O da bi se mogel poživiti v žalosti! V meni hira srce moje.

19

Glej, vpitje hčere ljudstva mojega se glasi močno iz daljne dežele: „Ali ni GOSPODA na Sionu? ni li Kralja njegovega v njem?“ Zakaj so me razdražili z rezanimi podobami svojimi, z ničemurnostmi inozemcev?

20

„Minila je žetev, konec je poletju, in mi nismo rešeni!“

21

Zavoljo pobitosti hčere ljudstva mojega sem pobit; črno hodim oblečen, groza me je objela.Ali ni nič balzama v Gileadu? ali ni nobenega zdravnika tam? Zakaj torej ni ozdravela hči ljudstva mojega?

22

Ali ni nič balzama v Gileadu? ali ni nobenega zdravnika tam? Zakaj torej ni ozdravela hči ljudstva mojega?