Jeremija 48

1

O Moabu. Tako pravi GOSPOD nad vojskami, Bog Izraelov: Gorje Nebu! kajti opustošeno je. Osramočen, vzet je Kirjataim; osramočena je trdnjava na visočini in zbegana.

2

Nobene slave ni Moabu več. V Hesbonu izmišljajo hudo zoper njega: „Pridite in iztrebimo ga, da ne bode več narod!“ Tudi ti, Madmen, boš uničen; meč pojde za teboj.

3

Čuj! vpitje od Horonaima: Opustošenje in podrtje veliko!

4

Polomljen je Moab; vpitje zaganjajo otročiči njegovi.

5

Kajti po klancu ob Luhitu bodo stopali navzgor z neprestanim jokom; zakaj po potu doli v Horonaim se je slišalo vpitje v strahu o razdejanju.

6

Bežite, rešite si življenje ter bodite kakor golo drevo v puščavi!

7

Kajti zato, ker ti je bilo upanje v delih tvojih in zakladih tvojih, boš tudi ti ujet; ven pojde Kamos [Kamos je bil bog Moabcev.] v pregnanstvo, duhovniki njegovi in knezi njegovi vsi skupaj.

8

In pride razdejalec zoper vsako mesto, nobeno se ne reši; in dolina bo ugonobljena in ravan pogubljena, kakor je govoril GOSPOD.

9

Dajte Moabu peruti, da leteč odide; kajti mesta njegova bodo zapuščena, da ne bo nihče prebival v njih.

10

Proklet, kdor opravlja delo GOSPODOVO nemarno, in proklet, kdor meč svoj zadržuje od krvi!

11

Brezskrbno je živel Moab od mladosti svoje in mirno je sedel na svojih drožeh, in ni se prelival iz posode v posodo in v pregnanstvo ni šel nikdar: zato je ostal okus njegov v njem in duh njegov se ni izpremenil.

12

Zatorej, glej, pridejo dnevi, govori GOSPOD, ko pošljem nadenj tiste, ki izlivajo posode, in ga izlijejo, in izpraznijo posode njegove in razdrobé vrče njegove.

13

Tedaj se bo sramoval Moab Kamosa, kakor se je sramovala hiša Izraelova Betela, ki so vanj upali.

14

Kako govorite: Junaki smo in možje vrli v vojski?

15

Opustošen je Moab, na gradove njegove so zlezli sovražniki, in izbrani mladeniči njegovi so šli doli v klanje, govori Kralj, ki mu je ime GOSPOD nad vojskami.

16

Blizu je poguba Moabova, da pride, in nesreča njegova hiti silno.

17

Žalujte nad njim, kateri bivate okoli njega, in vsi, ki poznate ime njegovo, govorite: Kako je zlomljeno žezlo tako močno, palica veličastna!

18

Stopi doli s slave svoje in sedi v žejnem kraju, o hči, ki prebivaš v Dibonu! kajti razdejalec Moabov je prišel gori zoper tebe, je podrl trdnjave tvoje.

19

Poleg pota se postavi in opazuj, prebivalka aroerska, poprašuj bežečega in ženo, ki se otimlje, in reci: Kaj se je zgodilo?

20

Sramuje se Moab, ker je potrt. Tulite in vpijte, oznanjujte pri Arnonu, da je Moab opustošen.

21

In sodba je prišla nad deželo ravnine, nad Holon in nad Jahzo in nad Mefaat,

22

in nad Dibon in nad Nebo in nad Bet-diblataim

23

in nad Kirjataim in nad Bet-gamul in nad Bet-meon

24

in nad Kerjot in nad Bozro in nad vsa mesta dežele Moabove, daljna in bližnja.

25

Odsekal se je rog Moabu in rama njegova se je zlomila, govori GOSPOD.

26

Upijanite ga, ker se je poveličeval zoper GOSPODA, da naj se valja po tem, kar izbljuje, in bode v posmeh tudi sam.

27

Ali ti ni bil v posmeh Izrael? ali je bil zasačen med tatovi, da si zmajeval z glavo, kadar koli si govoril o njem?

28

Zapustite mesta in prebivajte v skalah, o prebivalci na Moabskem, in bodite podobni golobu, ki gnezdi ob robu prepada.

29

Čuli smo prevzetnost Moabovo, da je silno ošaben, visokost njegovo in oholost in nadutost njegovo in kako se mu je srce poviševalo.

30

Jaz poznam, govori GOSPOD, togoto njegovo in ničevo bahanje njegovo; nepošteno je delal.

31

Zato tulim zavoljo Moaba in zavoljo vsega Moaba vpijem; zaradi mož v Kir-heresu zdihujejo.

32

Bolj nego nad Jazerjem se jokam nad teboj, o trta v Sibmi! odrastki tvoji so šli čez morje, prav do morja Jazerskega so segali. Nad poletno sadje tvoje in nad trgatev tvojo je planil razdejalec,

33

in veselje je izginilo in radost z rodovitne njive in iz dežele Moabove. Storil sem, da je minilo vino iz kadi; tlačili ne bodo več vriskaje: vriskanje ne bode več vriskanje.

34

V Hesbonu so vpili in tja do Eleala, tja do Jahaza se je razlegal njih glas, od Zoarja do Horonaima, do Eglat-šelišije; kajti tudi vode nimrimske se izpremene v pustinjo.

35

In storim, da pogine v Moabu, govori GOSPOD, kdor daruje na višavi in kdor kadi bogovom svojim.

36

Zato poje žalno srce moje kakor piščali zavoljo Moaba, in srce moje žalno piska zavoljo ljudi v Kir-heresu, ker se pogubi zaloga, ki jo je nahranil.

37

Kajti vsaka glava ima plešo in vsaka brada je ostrižena; po vseh rokah so zareze in na ledjih raševina.

38

Po vseh strehah Moabovih in po ulicah njegovih je zgolj žalovanje; kajti strl sem Moaba kakor posodo, ki ni nobenega veselja v njej, govori GOSPOD.

39

Kako je potrt! kako tulijo! Kako je obrnil Moab tilnik v sramoti! Tako bode Moab v posmeh in v strmenje vsem, ki prebivajo okoli njega.

40

Kajti tako pravi GOSPOD: Glej, orlu podoben prileti sovražnik in peruti svoje razpne čez Moaba.

41

Kerjot je vzet in trdnjave so zasedene; in srce junakov v Moabu bo tisti dan kakor srce žene, ki trpi porodne bolečine.

42

In pokončan bo Moab, da ne bode ljudstvo, ker se je poveličeval zoper GOSPODA.

43

Groza in jama in zanka ti preté, o prebivalec v Moabu! govori GOSPOD.

44

Kdor ubeži grozi, pade v jamo, in kdor prileze iz jame, se ujame v zanko; kajti privedem nanj, na Moaba, leto njegovega obiskovanja, govori GOSPOD.

45

V senci hesbonski stoje brezmočni tisti, ki so bežali pred silo; ali ogenj pride iz Hesbona in plamen izsredi Sihona, ki pokonča stran Moaba in teme njih, ki samo ropotajo.

46

Gorje ti, o Moab! ljudstvo Kamosovo pogine; kajti sinovi tvoji bodo vlečeni v ujetništvo in hčere tvoje v sužnost. –Vendar pripeljem nazaj ujetnike Moabove v poslednjih dneh, govori GOSPOD. Dotlej sodba Moabova.

47

Vendar pripeljem nazaj ujetnike Moabove v poslednjih dneh, govori GOSPOD. Dotlej sodba Moabova.