Jeremija 42

1

Nato pristopijo vsi vojaški poveljniki in Johanan, sin Kareahov, in Jezanija, sin Hosajev, in vse ljudstvo od najmanjšega do največjega

2

in reko Jeremiju proroku: Sprejmi milo prošnjo našo in prosi za nas GOSPODA, svojega Boga, za ves ta ostanek; kajti ostalo nas je malo od mnogih, kakor nas vidiš;

3

da nam pokaži GOSPOD, tvoj Bog, pot, po katerem naj hodimo, in reč, katero naj storimo.

4

In reče jim Jeremija prorok: Slišal sem vas; glejte, prosil bom GOSPODA, vašega Boga, po vaših besedah; in katerokoli besedo vam odgovori GOSPOD, vam jo naznanim, ne zadržim vam nobene besede.

5

In Oni reko Jeremiju: GOSPOD bodi zoper nas priča resnična in zvesta, če ne bomo ravnali po vsaki besedi, s katero te pošlje k nam GOSPOD, tvoj Bog.

6

Bodisi dobro ali slabo, bomo poslušali glas GOSPODA, Boga svojega, ki te k njemu pošiljamo; da bi se nam dobro godilo, ko bomo poslušali glas GOSPODA, Boga svojega.

7

Ko pa je minilo deset dni, je prišla beseda GOSPODOVA Jeremiju.

8

Tedaj pokliče Johanana, sina Kareahovega, in vse vojaške poveljnike, ki so bili ž njim, in vse ljudstvo od najmanjšega do največjega,

9

in jim reče: Tako pravi GOSPOD, Bog Izraelov, ki ste me k njemu poslali, da padem predenj z vašo prošnjo:

10

Če hočete ostati v tej deželi, vas bom zidal in ne podiral ter vas sadil in ne roval, ker mi je žal hudega, katero sem vam storil.

11

Ne bojte se kralja babilonskega, ki se ga bojite; ne bojte se ga, govori GOSPOD, ker jaz sem z vami, da vas ohranim in vas otmem iz roke njegove.

12

In izkažem vam usmiljenje, da se vas usmili in vam dovoli vrniti se na domača tla.

13

Ako pa porečete: Ne ostanemo v tej deželi, in ne boste poslušali glasu GOSPODA, Boga svojega,

14

pa boste govorili: Nikar, ampak v deželo Egiptovsko pojdemo, kjer ne bomo videli nobene vojske, ne slišali glasu trobente, ne stradali kruha, in tam bomo prebivali –

15

zdaj torej čujte besedo GOSPODOVO, ostanek Judov! Tako pravi GOSPOD nad vojskami, Bog Izraelov: Če res obrnete obličje svoje, da bi šli v Egipt, in če pojdete tja prebivat,

16

zgodi se, da vas meč, ki se ga bojite, dojde tam v deželi Egiptovski; in lakota, katere vas je groza, vas bo preganjala tam v Egiptu, in tam umrjete.

17

In zgodi se, da vsi možje, ki so obrnili obličje svoje, da bi šli v Egipt in tam prebivali, pomrjejo od meča, lakote in kuge, in nihče ne preostane, tudi ne ubeži tisti nesreči, ki jo jaz pošljem nadnje.

18

Kajti tako pravi GOSPOD nad vojskami, Bog Izraelov: Kakor se je izlila jeza in togota moja nad prebivalce jeruzalemske, tako se izlije togota moja nad vas, ko pridete v Egipt; in bodete v preklinjanje in strmenje in v kletev in sramoto, in ne boste več videli tega kraja.

19

Govoril vam je GOSPOD, o ostanek Judov: Ne hodite v Egipt! Dobro vedite, da sem vam to danes resno izpričal.

20

Varate se namreč duši svoji v škodo. Zakaj poslali ste me h GOSPODU, Bogu svojemu, rekoč: Prosi za nas GOSPODA, našega Boga; in vse, karkoli zapove GOSPOD, naš Bog, nam natanko naznani, in storili bomo.

21

In danes sem vam naznanil, a ne poslušate glasu GOSPODA, Boga svojega in vsega, za kar me pošilja k vam.Zdaj torej, vedite dobro, da umrjete od meča, lakote in kuge v kraju, kamor se vam hoče iti, da bi prebivali ondi.

22

Zdaj torej, vedite dobro, da umrjete od meča, lakote in kuge v kraju, kamor se vam hoče iti, da bi prebivali ondi.