Jeremija 34

1

Beseda, ki je prišla Jeremiju od GOSPODA, ko se je vojskoval Nebukadnezar, kralj babilonski, in vsa vojska njegova in vsa kraljestva zemlje, ki so bila pod njegovo oblastjo, in vsa ljudstva zoper Jeruzalem in zoper vsa mesta njegova:

2

Tako pravi GOSPOD, Bog Izraelov: Pojdi in govori Zedekiju, kralju Judovemu, in mu reci: Tako pravi GOSPOD: Glej, jaz izročam to mesto v roko kralja babilonskega, da ga požge z ognjem.

3

Ti pa ne ubežiš roki njegovi, ampak ujet boš gotovo in dan v roko njegovo; in oči tvoje bodo gledale kralju babilonskemu v oči, in usta njegova bodo govorila tvojim ustom, in prideš v Babilon!

4

Vendar čuj besedo GOSPODOVO, Zedekija, kralj Judov! Tako pravi GOSPOD o tebi: Ne umrješ z mečem.

5

V miru umrješ, in kakor so napravili očetom tvojim, prejšnjim kraljem, ki so bili pred teboj, tako napravijo ogenj tebi, in bodo tožili po tebi: Gorje, gospod! Kajti to besedo govorim jaz, veli GOSPOD.

6

Tedaj je Jeremija prorok govoril Zedekiju, kralju Judovemu, vse te besede v Jeruzalemu,

7

ko so se krdela kralja babilonskega bojevala zoper Jeruzalem in zoper vsa ostala mesta Judova, zoper Lahis in Azeko, kajti ti sta bili ostali od mest Judovih, mesti utrjeni.

8

Beseda, ki je prišla Jeremiju od GOSPODA, potem ko je bil kralj Zedekija sklenil zavezo z vsem ljudstvom v Jeruzalemu, da jim okliče svobodo,

9

da naj oprosti vsak svojega hlapca in vsak svojo deklo, Hebrejca in Hebrejko, da naj ne zahteva nihče več sužnosti od Juda, brata svojega.

10

In poslušali so vsi knezi in vse ljudstvo, ki je stopilo v zavezo, da naj odpusti v prostost vsak svojega hlapca in vsak svojo deklo, da naj ne zahteva več sužnosti od njih. Poslušali so, pravim, in jih odpustili.

11

Zopet pa so pozneje nazaj vzeli tiste hlapce in dekle, ki so jih bili odpustili, in jih prisilili za hlapce in za dekle.

12

Prišla je torej beseda GOSPODOVA Jeremiju od GOSPODA, govoreč:

13

Tako pravi GOSPOD, Bog Izraelov: Jaz sem bil sklenil zavezo z očeti vašimi tisti dan, ko sem jih izpeljal iz dežele Egiptovske, iz hiše sužnjev, in rekel sem:

14

Konec sedmih let odpustite vsak svojega brata Hebrejca, ki se ti je prodal; potem ko ti je služil šest let, odpusti ga prostega od sebe. Ali niso me poslušali očetje vaši in niso nagnili ušesa svojega.

15

Vi ste se res povrnili danes in storili, kar se vidi pravo v očeh mojih: oklicali ste svobodo vsak svojemu bližnjiku in ste sklenili zavezo vpričo mene v hiši, ki se kliče po mojem imenu.

16

Ali zopet ste se odvrnili in oskrunili moje ime, ko ste vzeli nazaj vsak svojega hlapca in vsak svojo deklo, ki ste jih bili odpustili proste po njih želji, in jih silite, da naj vam bodo hlapci in dekle.

17

Zatorej pravi tako GOSPOD: Niste me poslušali, ko ste oklicali svobodo vsak svojemu bratu in vsak svojemu bližnjiku; glejte, zato jaz oklicujem zoper vas svobodo, govori GOSPOD, meču, kugi in lakoti in vas dam v pestenje vsem kraljestvom na zemlji.

18

In tiste može, ki so prestopili zavezo mojo, ki niso držali besed zaveze, katero so bili sklenili vpričo mene, storim enake teletu, ki so ga razrezali na dvoje in so šli skozi med telečjima polovicama:

19

kneze Judove in kneze jeruzalemske, dvornike in duhovnike in vse ljudstvo te dežele, ki so šli skozi med polovicama tistega teleta,

20

izdam v roko njih sovražnikov in v pest njim, ki jim strežejo po življenju; in njih trupla bodo v jed pticam nebeškim in živalim zemeljskim.

21

Tudi Zedekija, kralja Judovega, in njegove kneze dam v roko njih sovražnikov in v pest njim, ki jim strežejo po življenju, v roko vojske kralja babilonskega, ki je odšla od vas.Glej, jaz ukažem, govori GOSPOD, in jih pokličem nazaj zoper to mesto, da ga oblegajo in ga vzamejo in požgo z ognjem, in mesta Judova dam v pustošenje, tako da v njih ne bode prebivalca.

22

Glej, jaz ukažem, govori GOSPOD, in jih pokličem nazaj zoper to mesto, da ga oblegajo in ga vzamejo in požgo z ognjem, in mesta Judova dam v pustošenje, tako da v njih ne bode prebivalca.