Jeremija 18

1

Beseda, ki je prišla Jeremiju od GOSPODA, govoreč:

2

Vstani in pojdi doli v hišo lončarjevo, in tam storim, da boš slišal besede moje.

3

Šel sem torej doli v hišo lončarjevo, in glej opravljal je delo svoje na kolovratu.

4

In posoda, ki jo je narejal iz ilovice, se je skazila v roki lončarjevi; in naredil je zopet iz nje drugo posodo, kakor se mu je prav zdelo narediti.

5

Tedaj mi je prišla beseda GOSPODOVA, rekoč:

6

Ali bi vam ne mogel storiti kakor ta lončar, o hiša Izraelova? govori GOSPOD; glej, kakor ilovica v roki lončarjevi, tako ste vi, o hiša Izraelova, v roki moji.

7

Kadar govorim zoper kateri narod in zoper kraljestvo, da ga hočem iztrebiti in podreti in pogubiti,

8

pa se obrne tisti narod, ki sem zoper njega govoril, od hudobnosti svoje, tedaj mi bode žal zla, ki sem mu ga mislil storiti.

9

Kadar pa govorim o narodu in kraljestvu, da bom zidal in sadil,

10

pa stori, kar je hudo v mojih očeh, ne poslušaje glasu mojega, žal mi bode dobrot, ki sem ž njimi ga menil oblagodariti.

11

Zdaj torej ogovóri može Judove in prebivalce jeruzalemske, rekoč: Tako pravi GOSPOD: Glejte, jaz snujem zoper vas nesrečo in naklep mislim zoper vas; povrnite se vendar vsak s hudobnega pota svojega in dobra naredite pota svoja in dejanja svoja.

12

Pravijo pa: Zaman je; kajti po mislih svojih hočemo hoditi in vsak delati po trmi hudobnega srca svojega.

13

Zatorej pravi tako GOSPOD: Poprašujte le med narodi, kdo je slišal kaj takega? Devica Izraelova je storila prav grdo stvar.

14

Ali zapusti sneg na Libanonu skalo na planjavi? Se li morejo posušiti mrzle vode, oddaleč šumljajoče?

15

Kajti pozabilo je mene ljudstvo moje; ničemurnim malikom je kadilo, in ti so storili, da se je spoteknilo na potih svojih, stezah starodavnih, da hodi po drugih hodnikih, po potu neuglajenem,

16

da napravi deželo svojo v stvar strmenju, vednemu zasmehovanju; kdorkoli pojde skozi njo, naj strmi in maje z glavo.

17

Kakor z jutrovim vetrom jih razkropim pred sovražnikom; s hrbtom, ne pa z obličjem se bom oziral vanje v času njih nesreče.

18

Tedaj so pravili: Dejte, zmislimo naklepe zoper Jeremija; kajti postava ne pogine od duhovnika in svet od modrega in beseda od proroka; dejte, udarimo ga z jezikom in ne poslušajmo nobenih besed njegovih.

19

Ozri se name, GOSPOD, in čuj glas prepirajočih se z menoj.

20

Ali naj se vrača za dobro slabo? kajti izkopali so jamo za dušo mojo. Spomni se, da sem stal pred teboj, da bi dobro govoril zanje, da bi odvrnil od njih tvoj srd.

21

Zato izpostavi njih sinove lakoti in izroči jih oblasti meča; in njih žene naj bodo brez otrok in vdove in njih možje naj umrjo pobiti; njih mladeniče naj meč zadene v boju.

22

Sliši naj se vpitje iz njih hiš, ko boš naglo pripeljal zoper nje krdelo, ker so kopali jamo, da bi me ujeli, in so zanke skrivaj stavili mojim nogam.Ti pa, GOSPOD, poznaš ves njih naklep meni v smrt; ne očisti njih krivice in njih greha ne izbriši izpred svojega obličja; temuč pahnejo se naj v spotiko pred tvojimi očmi, v času jeze svoje ravnaj zoper nje.

23

Ti pa, GOSPOD, poznaš ves njih naklep meni v smrt; ne očisti njih krivice in njih greha ne izbriši izpred svojega obličja; temuč pahnejo se naj v spotiko pred tvojimi očmi, v času jeze svoje ravnaj zoper nje.