Jeremija 10

1

Poslušajte to besedo, ki jo vam govori GOSPOD, o hiša Izraelova!

2

Tako pravi GOSPOD: Ne učite se pota poganskih narodov in ne plašite se znamenj nebeških, ker se jih plašijo tisti narodi.

3

Kajti postave ljudstev so ničemurnost; zakaj samo les je, ki ga kdo poseka v gozdu, delo roke in sekire umetnikove.

4

Naredi ga lepega s srebrom in zlatom; pritrdijo ga z žeblji in kladivi, da se ne zvrne.

5

Kakor ostrugani stebri so maliki, še govore ne; nositi jih je treba, ker ne morejo hoditi. Ne bojte se jih, ker ne morejo storiti hudega, tudi dobro delati ni v njih moči.

6

Prav nihče ni tebi enak, o Jehova; ti si velik in veliko je ime tvoje v moči.

7

Kdo bi se te ne bal, o Kralj narodov! ker tebi se spodobi. Zakaj med vsemi modrimi pri narodih in v vseh njih kraljestvih ni nobeden tebi enak,

8

temuč vsi skupaj so nespametni in trapasti. Pouk malikov je njim enak: les.

9

Srebrne ploščice vozijo iz Tarsisa in zlato iz Ufaza, delo umetnikov iz rok topilčevih; višnjevo in rdeče jim napravljajo oblačilo, delo umetnikov so vsi.

10

GOSPOD pa je Bog v resnici, živi Bog in kralj večni; od jeze njegove se trese zemlja, in narodi ne morejo prenašati nevolje njegove.

11

Tako jim recite: Bogovi, ki niso ustvarili nebes in zemlje, izginejo iznad zemlje in izpod neba.

12

On je naredil zemljo s krepostjo svojo, ustanovil vesoljni svet z modrostjo svojo in z razumnostjo svojo je razpel nebesa.

13

Ko se on oglaša, nastane šum voda na nebu; on vzdiguje sopare od krajev zemlje, bliske dela za dež in pripeljava veter iz zakladnic svojih.

14

Nespameten je postal vsak človek, je brez spoznanja; vsak zlatar se osramočuje z mališko podobo; kajti lažniva je ulita podoba njegova in sape ni v nobeni med njimi.

15

Ničemurnost so, smeha vredno delo; ob času njih obiskovanja poginejo.

16

Njim ni podoben on, ki je Jakobov delež; kajti on je upodobil vse, in Izrael je rod posesti njegove: GOSPOD nad vojskami je ime njegovo.

17

Poberi iz dežele blago svoje ti, ki sediš v oblegi!

18

Kajti tako pravi GOSPOD: Glej, jaz bom s pračo ven pometal prebivalce te dežele in jih stiskal, da bodo čutili. –

19

Gorje mi zavoljo nadloge moje! Skeleča je rana moja. Toda pravim: Res, to je trpljenje moje, moram ga pretrpeti.

20

Šator moj je razdejan in vse vrvi moje pretrgane; otroci moji so šli od mene in ni jih več; nihče ne razpenja več šatora mojega in nanj ne razveša mojih preprog.

21

Kajti pastirji so postali nespametni in se niso posvetovali z GOSPODOM: zato niso imeli sreče, in vsa njih čreda se je razkropila. –

22

Čuj, kaj se sliši: glej, on prihaja, in velik hrup iz severne dežele, da se naredi iz mest Judovih puščava, prebivališče šakalov. –

23

Vem, o GOSPOD, da ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.

24

Kaznuj me, GOSPOD, ali zmerno, ne v jezi svoji, da me ne uničiš.Razlij srd svoj nad narode, ki te ne spoznavajo, in nad rodove, ki ne kličejo tvojega imena; kajti pojedli so Jakoba in ga požrli ter ga pokončali in opustošili prebivališče njegovo.

25

Razlij srd svoj nad narode, ki te ne spoznavajo, in nad rodove, ki ne kličejo tvojega imena; kajti pojedli so Jakoba in ga požrli ter ga pokončali in opustošili prebivališče njegovo.