Izaija 46

1

Zgrudil se je Bel, omahnil je Nebo; njih maliki so bili naloženi živalim in govedom; stvari, ki ste jih prenašali, so tovor, breme utrujeni živali.

2

Omahnili so, zgrudili so se vsi, niso mogli oteti bremena, temuč sami so odšli v sužnost.

3

Poslušajte me, o hiša Jakobova in ves ostanek hiše Izraelove, ki vas nosim od materinega telesa, pestujem od materinega naročja!

4

In prav do starosti sem jaz vedno isti, in do sivosti vas bom jaz nosil; jaz sem storil in jaz bom prenašal, jaz, pravim, bom nosil in rešil.

5

Komu me hočete prilikovati in enačiti ali me primerjati, da bi bili podobni?

6

Kateri trosijo zlato iz mošnje in tehtajo srebro na tehtnici, najmejo za plačo zlatarja, ki naj naredi iz njega boga; padajo na tla ter se mu klanjajo,

7

vzdigujejo ga, nosijo ga na rami, nato ga postavijo na mesto svoje, kjer stoji; z mesta svojega se ne gane. Tudi vpijejo k njemu, a ne odgovori, nikogar ne reši iz stiske njegove.

8

Pomnite to in bodite možje, premislite v srcu, odpadniki!

9

Spominjajte se početkov od večnosti, da sem jaz Bog mogočni in nobenega ni drugega, da sem Bog, in nihče ni meni enak,

10

ki oznanjam od početka konec in od starodavnosti, kar se ni še zgodilo; ki velim: Sklep moj bo stal in storil bom vse, kar me veseli;

11

ki kličem od vzhoda ptico roparico, iz daljne dežele izvršitelja svojega sklepa. Govoril sem in tudi storim, da pride tisto; načrt sem napravil, pa tudi izvršim tisto.

12

Poslušajte me, uporni v srcu, ki ste daleč od pravičnosti!Blizu sem pripravil pravičnost svojo, ni daleč, in zveličanje moje se ne bo obotavljalo; in na Sionu dam zveličanje, Izrael bode slava moja.

13

Blizu sem pripravil pravičnost svojo, ni daleč, in zveličanje moje se ne bo obotavljalo; in na Sionu dam zveličanje, Izrael bode slava moja.