Izaija 42

1

Glej, hlapec moj, ki ga podpiram, izvoljenec moj, ki je duši moji po volji: duha svojega sem del nanj, pravico bo oznanjal poganskim narodom.

2

Vpil ne bo, ne hrupa napravljal, in glas njegov se ne bo čul po ulicah.

3

Trsta nalomljenega ne zlomi in tlečega stenja ne pogasi; po resnici bo oznanjeval pravico.

4

Ne bo opešal, ne bo potrt, dokler ne ustanovi pravice na zemlji; in otoki bodo čakali nauka njegovega.

5

Tako pravi Bog mogočni, Jehova, ki je ustvaril nebesa in jih razpel, ki je raztegnil zemljo ž njenim rastlinjem, ki daje dihanje ljudstvu, živečemu na njej, in duhá njim, ki hodijo po njej:

6

Jaz, GOSPOD, sem te poklical v pravičnosti, in primem te za roko in te bom čuval, in dam te v zavezo ljudstvu, v svetlobo poganskim narodom,

7

da odpreš slepe oči, da izvedeš iz zapora jetnike, iz ječe nje, ki sede v temi.

8

Jaz sem GOSPOD, to je ime moje, in slave svoje ne dam drugemu, ne hvale svoje rezanim podobam.

9

Prejšnje, glejte, se je zgodilo in novo naznanjam; preden nastane, vam napovedujem to.

10

Pojte GOSPODU novo pesem, hvalo njegovo od konca zemlje vi, ki se vozite po morju, in vse, kar je v njem, otoki in njih prebivalci!

11

Zaženo naj glas puščava in mesta njena, vasi, v katerih prebiva Kedar; pojo naj prebivalci skalnega kraja, s temena gorá naj vpijejo.

12

Dajo naj slavo GOSPODU in hvalo njegovo naj oznanjajo po otokih.

13

GOSPOD izide kakor junak, kakor mož bojevit zbudi gorečnost svojo, vpil bo in bojni krik zagnal, zoper sovražnike svoje se bo vedel junaško.

14

Molčal sem dolgo časa, bil sem tih in se zdrževal; sedaj pa bom vpil kakor porodnica in sopihal in hkrati duškal.

15

Opustošim gore in hribe in vso njih travo posušim in reke naredim v otoke in jezera posušim.

16

In popeljem slepce po potu, ki ga ne poznajo, po stezah, ki so jim tuje, jim dam hoditi; temo pred njimi naredim v svetlobo in hribast kraj v ravan. Te reči storim in jih ne opustim.

17

Umakniti se morajo, sramota jih oblije, kateri upajo v rezane podobe, kateri pravijo ulitim podobam: Vi ste bogovi naši.

18

Oj glušci, poslušajte, in vi slepci, odprite oči, da vidite!

19

Kdo je slep, če ne hlapec moj? in gluh kakor poslanec moj, ki ga pošiljam? Kdo je slep kakor on, ki je v miru z menoj, slep kakor hlapec GOSPODOV?

20

Videl si mnogo, a ne meniš se za to; ušesa odpira, vendar ne sliši.

21

GOSPOD je blagovolil zaradi pravičnosti svoje poveličati postavo in jo postaviti v čast.

22

A to je ljudstvo oplenjeno in oropano; vsi vkup so ujeti v luknjah in skrivajo se po ječah; v plen so, in nihče jih ne otimlje, ropanju so izročeni, in nihče ne pravi: Povrni jim!

23

Kdo je med vami, ki bi nagnil ušesa za to, ki bi pazil in poslušal v prihodnje?

24

Kdo je dal Jakoba v ropanje in Izraela njim, ki plenijo? Ali ne GOSPOD, zoper katerega smo grešili? Niso namreč hoteli hoditi po potih njegovih, in poslušali niso postave njegove.Zato je razlil čezenj jeze svoje srd in vojske silo; ali dasi ga je zažgala kroginkrog, ni spoznal, zapalila ga je, a ni mu seglo v srce.

25

Zato je razlil čezenj jeze svoje srd in vojske silo; ali dasi ga je zažgala kroginkrog, ni spoznal, zapalila ga je, a ni mu seglo v srce.