Izaija 17

1

Prorokovanje o Damasku. Glej, Damask neha biti mesto in bode kup razvalin.

2

Mesta aroerska so prazna, prepuščena čredam, ki bodo ondi ležale, in nihče jih ne bo plašil.

3

In konec bode trdnjavi v Efraimu in kraljestvu v Damasku, tudi ostanku Sirije: ž njimi bode kakor s slavo sinov Izraelovih, govori GOSPOD nad vojskami.

4

Zgodi se pa v tistem času, da se zmanjša slava Jakobova in shujša mesa njegovega tolšča.

5

In bode, kakor če kdo ob žetvi prijema žitna stebla in z ramo svojo žanje klase; bode, pravim, kakor če kdo pobira klasje v dolini Refaimov.

6

Vendar pa ostanejo paberki v njem, kakor ko se otrese oljka in dvoje ali troje jagod obvisi v vršiču drevesa, četvero ali petero na vejah rodovitnega debla, govori GOSPOD, Bog Izraelov.

7

V tistem času se bo oziral človek v Stvarnika svojega in oči njegove bodo gledale na Svetnika Izraelovega.

8

In ne bo se oziral v oltarje, v delo rok svojih; tudi ne bo gledal tega, kar so storili prstje njegovi, ne Ašer, ne solnčnih stebrov.

9

V tistem času bodo trdna mesta njegova podobna zapuščenim podrtinam v gozdu in na vrhu gorá, ki so jih zapustili Kanaanci pred sinovi Izraelovimi, in bode pustinja.

10

Ker si pozabil Boga zveličanja svojega in se nisi spominjal Skale moči svoje: zato si napravljaš prelepe nasade in jih obsajaš z inostranskimi trtami;

11

v dan, ko jih sadiš, jih precej ogradiš, in zjutraj skrbiš, da se razcvete seme tvoje – a žetev ti izgine v dan bridkosti in smrtne bolečine.

12

Gorje, upor ljudstev mnogobrojnih, ki šume kakor šume morja! in bučanje narodov, ki je kakor bučanje mogočnih vodá!

13

Narodi buče kakor velike vode bučeče! A On se zadere nad njimi, in pobegnejo kar najdalje, in podili se bodo kakor pleva na gorah pred vetrom in kakor se prah vrtinči v nevihti.Ob času večernem, glej, smrtni strah! in preden nastane jutro, jih ni več. To je delež njih, ki nas plenijo, in usoda njih, ki naše siloma jemljejo.

14

Ob času večernem, glej, smrtni strah! in preden nastane jutro, jih ni več. To je delež njih, ki nas plenijo, in usoda njih, ki naše siloma jemljejo.