Izaija 1

1

Prikazen Izaiju, sinu Amozovemu, ki jo je videl za Judo in za Jeruzalem v dneh Uzija, Jotama, Ahaza in Ezekija, kraljev Judovih.

2

Čujte, o nebesa, in poslušaj, o zemlja, kajti GOSPOD je govoril: Otroke sem vzredil in povišal, oni pa so se uprli zoper mene.

3

Vol pozna gospodarja svojega in osel gospoda svojega jasli, ali Izrael ne pozna, ljudstvo moje ne ume.

4

Gorje grešnemu narodu, ljudstvu obloženemu s krivdo, zarodu hudodelnikov, otrokom, ki popačeno ravnajo! Zapustili so GOSPODA, zavrgli so Svetnika Izraelovega, odvrnili so se od njega.

5

Čemu naj bi vas še tepel, ko le bolj in bolj odpadate! Vsa glava je bolna in vse srce medlo.

6

Od stopala do temena ni nič zdravega na njem: zgolj rane in proge in vedno novi tvori, ki jih ne iztiskajo in ne obvezujejo in ne mečé z oljem.

7

Dežela vaša je pusta, mesta vaša so požgana z ognjem; zemlja vaša – tujci jo požirajo vpričo vas, in opustošena je že tako, kakor da so jo razdejali tujci.

8

In hči sionska je ostala zapuščena kakor koča v vinogradu, kakor hišica na kumarišču, kakor oblegano mesto.

9

Ko bi nam ne bil GOSPOD nad vojskami ostavil ostanka, čeprav majhnega, bi bili kakor Sodoma, bi bili podobni Gomori.

10

Čujte besedo GOSPODOVO, vodniki sodomski, poslušajte Boga našega postavo, ljudstvo gomorsko!

11

Čemu mi daritev vaših množina? pravi GOSPOD; sit sem žgalnih daritev ovnov in masti pitane živine ter krvi juncev in jagnjet in kozlov se ne veselim.

12

Ko prihajate, da se prikažete pred obličjem mojim – kdo je zahteval to od roke vaše, da teptate veže moje?

13

Ne prinašajte več daril ničevih! Kadilo mi je gnusoba; ob mlaju in v soboto in kadar sklicujete zbor, ne morem prenašati krivice in hkrati prazničnega zborovanja.

14

Mlaje vaše in praznike vaše sovraži duša moja, zoprni so mi, težko jih prenašam.

15

In ko iztezate roke svoje, skrivam oči svoje pred vami; ko tudi mnogo molite, ne slišim: roke vaše so polne krvi.

16

Umijte se, očistite se, odpravite hudobnost dejanj svojih izpred mojih oči, nehajte delati hudo;

17

učite se delati dobro, iščite pravice, tlačenemu pomagajte, pravico sodite siroti, potezajte se za vdovo!

18

Pridite vendar, in razložimo si pravdo svojo, pravi GOSPOD. Ako so grehi vaši kakor škrlat, bodo beli kakor sneg; ako so rdeči kakor karmezin, bodo beli kakor volna.

19

Če ugodite in boste poslušali, boste uživali dobrote dežele.

20

Ako pa se boste branili in se upirali, bodete pokončani z mečem; zakaj usta GOSPODOVA so govorila.

21

O kako se je v nečistnico izprevrglo mesto zvesto! Polno je bilo pravice, pravičnost je stanovala v njem, a sedaj morilci!

22

Srebro tvoje se je izpremenilo v žlindro, žlahtno vino tvoje je z vodo zmešano.

23

Knezi tvoji so uporniki in tovariši tatov; vsak izmed njih ljubi darila in hodi za podkupili, siroti ne sodijo pravice in vdove pravda ne prihaja do njih.

24

Zato pravi Gospod, Jehova nad vojskami, Mogočni Izraelov: Aha, tolažbe si dobodem pri svojih nasprotnikih in maščeval se bom nad svojimi sovražniki.

25

In iztegnem roko svojo proti tebi, da dočista izžgem žlindro tvojo in odpravim vso primes kovine tvoje.

26

In zopet postavim sodnike tvoje, kakor so bili prej, in svetovalce tvoje kakor v začetku. Potem te bodo imenovali Mesto pravičnosti, zvesto mesto.

27

Sion bo odkupljen s sodbo in njegovi, ki se vrnejo, s pravičnostjo.

28

Ali odpadniki in grešniki bodo vsi hkrati strti, in kateri zapuste GOSPODA, poginejo.

29

Zakaj osramočeni bodo spričo malikovalskih hrastov, ki ste jih želeli, in rdečica vas oblije zaradi vrtov, ki ste jih izvolili.

30

Kajti podobni bodete hrastu, ki mu vene listje, in podobni vrtu, ki nima nič vode.In najhrabrejši bode kakor predivo in delo njegovo kakor iskra, in oboje bo gorelo skupaj, in ne bode nikogar, ki bi pogasil.

31

In najhrabrejši bode kakor predivo in delo njegovo kakor iskra, in oboje bo gorelo skupaj, in ne bode nikogar, ki bi pogasil.