Visoka Pesem 2

1

Jaz sem roža saronska, lilija v dolinah.

2

Kakor lilija med trnjem, tako je prijateljica moja med hčerami.

3

Kakor jablan med drevjem v gozdu, tako je ljubi moj med sinovi. V senci njegovi sem želela sedeti in sedim, in sad njegov je sladak grlu mojemu.

4

Vpeljal me je v hišo, kjer se gostujejo, in zastava njegova nad menoj je ljubezen.

5

Okrepčajte me z grozdnimi gručami, poživite me z jabolki, ker sem bolna od ljubezni!...

6

Levica njegova je pod glavo mojo in z desnico svojo me objema.

7

Rotim vas, hčere jeruzalemske, pri gazelah in pri košutah poljskih, da ne prebudite in ne predramite ljubezni, dokler ji je drago.

8

Glas ljubega svojega čujem! glej, on prihaja, skače po gorah, poskakuje po hribih.

9

Ljubi moj je podoben gazeli ali mlademu jelenu. Glej, stoji za našim zidom, gleda skozi okno, zre skozi omrežje.

10

Izpregovoril je ljubi moj in mi veli: „Vstani, prijateljica moja, lepa moja, in pridi ven!

11

Zakaj, glej, zima je minila, deževje je prešlo, konec mu je.

12

Cvetje se prikazuje po zemlji, čas petja je prišel, in grlice glas se sliši v deželi naši;

13

smokovec rumeni zarodke smokev svojih, in vinske trte poganjajo očesca in vonjajo duh svoj. Vstani, prijateljica moja, lepa moja, in pridi ven!

14

Golobica moja v razpoklinah pečevja, v skrivališču skalnih sten, daj, da vidim tvoj obraz, daj mi slišati svoj glas, ker glas tvoj je sladak in obraz tvoj miloviden.“

15

Polovite nam lisice, male lisice, ki kvarijo vinograde, zakaj naši vinogradi so v cvetu!

16

Ljubi moj je moj in jaz sem njegova; on pase čredo svojo med lilijami.Ko se ohladi dan in sence zbeže, vrni se ljubi moj, in podoben bodi gazeli ali mlademu jelenu na razpokanih gorah.

17

Ko se ohladi dan in sence zbeže, vrni se ljubi moj, in podoben bodi gazeli ali mlademu jelenu na razpokanih gorah.