Pridigar 1

1

Besede Propovednika, sinu Davidovega, kralja v Jeruzalemu.

2

Ničemurnost nečimurna! pravi Propovednik; ničemurnost ničemurna, vse je ničemurno!

3

Kaj ima dobička človek od vsega truda svojega, s katerim se trudi pod solncem?

4

Rod mineva, rod prihaja, a zemlja vedno ostaja.

5

In solnce vzhaja in solnce zahaja in hiti k mestu svojemu, odkoder izhaja.

6

Veter gre proti poldnevu in se obrača proti polnoči in kroži in kroži, in krožitve svoje vedno ponavlja veter.

7

Vse reke teko v morje, in morje se ne prepolni; v kraj, kamor teko reke, tja vedno in vedno teko.

8

Vse stvari so trudapolne: človek ne more tega dopovedati; oko se ne nasiti gledanja, ne uho poslušanja.

9

Kar je bilo, bode zopet, in kar se je storilo, se bo zopet storilo, in nič novega ni pod solncem.

10

Je li kaj, o čemer pravijo: Glej, to je novo? Zdavnaj je že bilo v vekih, ki so bili pred nami.

11

Ni spomina prejšnjih rodov, in prihodnjim, ki še bodo, tudi ne bo spomina pri tistih, ki pozneje nastanejo.

12

Jaz, Propovednik, sem bil kralj nad Izraelom v Jeruzalemu.

13

In obrnil sem srce svoje v to, da bi z modrostjo preiskoval in zasledoval vse, kar se godi pod nebom: težko opravilo, ki ga je naložil Bog sinom človeškim, da se ž njim ukvarjajo.

14

Videl sem vse dejanje, ki se godi pod solncem, in glej, vse je ničemurnost in lovljenje vetra.

15

Kar je krivo, se ne more zravnati, in česar ni, se ne more šteti.

16

Govoril sem v srcu svojem in rekel: Glej, dobil sem veliko modrost in prekosil vse, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu, in srce moje je videlo obilost modrosti in spoznanja.

17

In obrnil sem srce svoje v to, da spoznam modrost in da spoznam nespamet in neumnost: spoznal sem, da je tudi to lovljenje vetra.Zakaj pri mnogi modrosti je mnogo nejevolje, in kdor množi znanje, množi bolečino.

18

Zakaj pri mnogi modrosti je mnogo nejevolje, in kdor množi znanje, množi bolečino.