Pregovori 9

1

Modrost je sezidala hišo svojo, izsekala je sedem stebrov svojih;

2

zaklala je živali svoje, zmešala vino svoje, tudi mizo svojo je pripravila;

3

poslala je dekle svoje vabit po najvišjih krajih v mestu:

4

„Kdorkoli je preprost, naj se obrne sem!“ In kdor je brezumen, njemu reče:

5

„Pridite, jejte kruh moj in pijte vino, ki sem ga zmešala!

6

Zapustite abotnost in živíte in ravno stopajte po poti razumnosti!“

7

Kdor poučuje zasmehovalca, nakopava si sramoto; in kdor kara brezbožnika, pridobi si madež.

8

Ne karaj zasmehovalca, da te ne sovraži; karaj modrega, in ljubil te bo.

9

Nakloni pouk modremu, in bode še bolj moder, pouči pravičnega, in napredoval bo v znanju.

10

Strah GOSPODOV je začetek modrosti, in spoznanje Najsvetejšega je razumnost.

11

Kajti po meni se bodo pomnožili dnevi tvoji in pridejala se ti bodo življenja leta.

12

Ako si moder, sebi si moder, ako pa si zasmehovalec, sam boš trpel.

13

Gospa neumščina veliko ropoče, abotna je in ničesar ne ve.

14

In sedeva pri durih hiše svoje, na stolu, na mestnih višinah,

15

da kliče mimohodeče, ki ravno stopajo po potih svojih:

16

„Kdorkoli je preprost, naj se obrne sem!“ In kdor je brezumen, njemu reče:

17

„Vode ukradene so sladke in kruh, ki se skrivaj jé, prijeten.“Ali on ne ve, da so mrtvi tam, v globočinah smrtnega kraja povabljenci njeni.

18

Ali on ne ve, da so mrtvi tam, v globočinah smrtnega kraja povabljenci njeni.