Pregovori 7

1

Sin moj, pazi na besede moje in zapovedi moje hrani pri sebi.

2

Pazi na zapovedi moje in žívi, pazi na nauk moj kakor na zenico svojih oči.

3

Priveži si jih na prste, zapiši jih na srca svojega ploščo.

4

Reci modrosti: sestra si moja! in razumnost imenuj sorodnico svojo:

5

da te varuje žene vnanje, tujke, ki se dobrika z gladkimi besedami.

6

Kajti skozi okno hiše svoje, preko omrežja svojega gledajoč,

7

sem videl med abotnimi, zazrl med sinovi brezumnega mladeniča,

8

ki se je po ulicah klatil, blizu njenega vogla, stopal po potu do hiše njene,

9

v mraku, na večer dneva, v noči črni in temni.

10

In glej, ženska mu pride naproti, v kurbji opravi in odrevenelega srca.

11

Jezična je in trdovratna, v njeni hiši ne bivajo noge njene;

12

zdaj se klati po ulicah, zdaj po trgih in pri vsakem voglu zalezuje.

13

In ga prime ter ga poljubi in s predrznim licem mu reče:

14

Hvalne daritve sem bila dolžna, danes sem opravila obljube svoje.

15

Zato sem ti prišla naproti, hrepeneč po obličju tvojem, in sem te našla.

16

S preprogami sem prestrla posteljo svojo, s pisanimi odejami iz platna egiptovskega;

17

pokadila sem ležišče svoje z miro, aloo in cimetom.

18

Dej, radujva se obilo v ljubezni prav do jutra, oslajujva se z ljubkovanjem!

19

Kajti moža ni v hiši, odšel je na daljni pot;

20

mošnjo denarja je vzel s seboj, povrne se domov šele ob ščipu.

21

Nagnila ga je z mnogim pregovarjanjem svojim, s prilizovanjem ust svojih ga je potegnila:

22

za njo gre takoj, kakor gre vol v klalnico in kakor neumnež v kazen v okovih –

23

dokler mu pšica jeter ne razkolje; kakor ptič hiti v zanko, ne vedoč, da je zoper življenje njegovo.

24

Zato sedaj, sinovi, poslušajte me in pazite na ust mojih besede!

25

Ne kreni na njena pota srce tvoje, ne zavij na steze njene.

26

Ker mnogo jih je prebodla in na tla zvrnila, in veliko jih je, katere je vse pomorila.Hiša njena je pot v kraj mrtvih, gredoča doli v smrtne hrame.

27

Hiša njena je pot v kraj mrtvih, gredoča doli v smrtne hrame.