Eksodus 9

1

Tedaj je govoril GOSPOD Mojzesu: Idi k Faraonu in mu govóri: Tako pravi GOSPOD, Bog Hebrejcev: Izpusti ljudstvo moje, da mi služijo.

2

Zakaj če se boš branil jih odpustiti in jih še dalje zadrževal,

3

glej, roka GOSPODA bode nad tvojo živino, ki je na polju: nad konji, nad osli, nad velblodi, nad govedi in nad drobnico v jako hudi kugi.

4

In GOSPOD napravi razloček med živino Izraelcev in med živino Egipčanov, in od vsega blaga, kar je sinov Izraelovih, ne pogine nič.

5

In GOSPOD je določil rok, rekoč: Jutri napravi GOSPOD to v deželi.

6

In storil je GOSPOD to drugi dan: in vsa živina Egipčanov je poginila, a izmed živine sinov Izraelovih še ena glava ne.

7

Pošlje pa Faraon, in glej, niti ena glava ni poginila sinovom Izraelovim. In zakrknilo se je srce Faraonovo, in ljudstva ni izpustil.

8

Tedaj reče GOSPOD Mojzesu in Aronu: Vzemita si iz peči polne pesti pepela, in Mojzes naj ga iztrese proti nebu pred očmi Faraonovimi.

9

In bodi v prah nad vso deželo Egiptovsko, in ljudje in živali dobodo ugnide, ki se izrinejo z osepnicami, po vsej deželi Egiptovski.

10

Vzela sta torej pepela in se postavila pred Faraona, in Mojzes ga raztrese proti nebu; in nastalo je ugnidje, ki se je v osepnicah izrinilo po ljudeh in govedi.

11

In pismouki niso mogli stati pred Mojzesom zaradi ugnidja, kajti pismouki so je imeli kakor vsi Egipčani.

12

GOSPOD pa je otrdil srce Faraonovo in ni ju slušal, kakor je bil govoril GOSPOD Mojzesu.

13

In GOSPOD reče Mojzesu: Vstani zjutraj zgodaj in stopi pred Faraona ter mu reci: Tako pravi GOSPOD, Bog Hebrejcev: Izpusti ljudstvo moje, da mi služi!

14

Kajti to pot pošljem vse šibe svoje nad tvoje srce in nad služabnike tvoje in nad ljudstvo tvoje, zato da spoznaš, da nikogar ni meni enakega na vsej zemlji.

15

Kajti zdaj sem že iztegnil roko svojo, in ko bi bil s kugo udaril tebe in ljudstvo tvoje, bi bil iztrebljen z zemlje.

16

Ali zaradi tega sem te ohranil, da ti pokažem svojo moč ter da se razglasi ime moje po vsej zemlji.

17

Ako se še vzpenjaš zoper moje ljudstvo, ne hoteč ga izpustiti:

18

glej, jutri obsore storim, da bo padala debela toča, kakršne še ni bilo v Egiptu od dne, ko je bil postavljen, do sedaj.

19

Zdaj pa pošlji in spravi v zavetje živino svojo in karkoli imaš na polju; zakaj vsak človek in vsaka žival, ki bode na polju in se ne shrani v hiši, pogine, ko se usuje toča.

20

Kdorkoli izmed služabnikov Faraonovih se je bal besede GOSPODOVE, je spravil svoje hlapce in živino svojo na varno v hiše.

21

Kdor si pa ni vzel besede GOSPODOVE k srcu, je pustil svoje hlapce in živino na polju.

22

In GOSPOD reče Mojzesu: Iztegni roko proti nebu, da pride toča nad vso deželo Egiptovsko, nad ljudi in nad živali in nad vso poljsko zelenjavo v deželi Egiptovski.

23

In Mojzes je iztegnil palico svojo proti nebu, in GOSPOD je dal grom in točo, in ogenj je švigal na zemljo, in GOSPOD je dežil točo na deželo Egiptovsko.

24

In padala je toča in ogenj je neprestano švigal med točo, jako hudo, kakršne ni bilo v vsej deželi Egiptovski, odkar je last naroda.

25

In potolkla je toča po vsej deželi Egiptovski, karkoli je bilo na polju, od človeka do živine, in vso zelenjavo na polju je potolkla toča in polomila sleherno drevo na polju.

26

Samo v deželi Gosenski, kjer so bili sinovi Izraelovi, ni bilo toče.

27

In pošlje Faraon ter pokliče Mojzesa in Arona in jima reče: Pregrešil sem se ta krat. GOSPOD je pravičen, jaz pa in ljudstvo moje smo krivičniki.

28

Prosite GOSPODA, in dovolj bodi groma Božjega in toče, in izpustim vas, in ne ostanete več tukaj.

29

In odgovori mu Mojzes: Ko pridem iz mesta, razprostrem roke svoje proti GOSPODU: grmenje poneha in toče ne bode več, zato da spoznaš, da je zemlja GOSPODOVA.

30

Vem pa, da se ti in služabniki tvoji še ne bojite GOSPODA Boga. –

31

In lan in ječmen sta bila pokončana: kajti ječmen je bil že v klasju in lan je poganjal glavice.

32

Pšenica pa in pira nista bili pokončani, ker sta pozni. –

33

In ko pride Mojzes od Faraona ven iz mesta, razprostre roke proti GOSPODU, in nehalo je grmeti, tudi dež ni več lil na zemljo.

34

Ko je pa Faraon videl, da je konec dežju, toči in grmenju, je grešil nadalje, in zakrknil je srce svoje on in služabniki njegovi.In otrdilo se je srce Faraonovo, in ni izpustil sinov Izraelovih, kakor je bil govoril GOSPOD po Mojzesu.

35

In otrdilo se je srce Faraonovo, in ni izpustil sinov Izraelovih, kakor je bil govoril GOSPOD po Mojzesu.