Eksodus 33

1

In GOSPOD je govoril Mojzesu: Vstani, potuj gori odtod, ti in ljudstvo, ki si ga pripeljal iz dežele Egiptovske, v deželo, o kateri sem prisegel Abrahamu, Izaku in Jakobu in govoril: Semenu tvojemu jo hočem dati;

2

In pošljem angela pred teboj in izženem Kanaance, Amorejce in Hetejce in Ferizejce, Hevejce in Jebusejce;

3

potuj v deželo, v kateri teče med in mleko; zakaj jaz ne pojdem med vami, ker si trdovratno ljudstvo, da te ne pokončam kje na potu.

4

In ko je ljudstvo slišalo to hudo poročilo, so žalovali, in nihče ni oblekel lepotine svoje.

5

Zakaj GOSPOD je bil rekel Mojzesu: Reci sinovom Izraelovim: Ljudstvo trdovratno ste vi; ako bi šel en trenotek med vami, bi te pokončal. In sedaj odloži lepotičje svoje, da bom vedel, kaj naj ti storim.

6

In sneli so sinovi Izraelovi lepotičje s sebe pri gori Horebski.

7

In Mojzes vzame šator in si ga razpne zunaj tabora, daleč od taborišča, in ga je imenoval: Šator shoda. In bilo je, da je vsakdo, ki je iskal GOSPODA, hodil k šatoru shoda, ki je bil zunaj tabora.

8

In kadarkoli je šel Mojzes ven k Šatoru, je vstalo vse ljudstvo, in vsakteri je stal ob vhodu šatora svojega in gledal za Mojzesom, dokler ni stopil v Šator.

9

Ko je pa Mojzes stopil v Šator, je prišel doli oblakov steber in stal ob vhodu Šatora, in GOSPOD je govoril z Mojzesom.

10

In videlo je vse ljudstvo oblakov steber ob vhodu v Šator; in vse ljudstvo je vstajalo in se poklanjalo, vsak ob vhodu šatora svojega.

11

In GOSPOD je govoril z Mojzesom iz obličja v obličje, kakor govori človek s prijateljem svojim. Potem se je vrnil v tabor; njegov strežnik pa, Jozue, sin Nunov, mladenič, ni šel iz Šatora.

12

In Mojzes reče GOSPODU: Glej, ti mi velevaš: Vodi to ljudstvo gori, a nisi mi ga dal spoznati, koga pošlješ z menoj, čeprav si rekel: Poznam te po imenu, in našel si milost v mojih očeh.

13

Zdaj torej, če sem našel milost v tvojih očeh, mi pokaži pot svojo, da te spoznam in vem, čemu najdem milost v tvojih očeh; in glej, ta narod je tvoje ljudstvo.

14

On pa reče: Obličje moje te bo spremljalo, in dam ti pokoj.

15

In Mojzes mu reče: Ako nas ne bo spremljalo obličje tvoje, ne pelji nas iz tega kraja.

16

In po čem naj bo vendar očitno, da sem našel milost v tvojih očeh, jaz in ljudstvo tvoje? Ne li po tem, da hodiš z nami in smo odlikovani, jaz in ljudstvo tvoje, izmed vseh ljudstev, kar jih je na površju zemlje?

17

In GOSPOD reče Mojzesu: Tudi to reč, ki si jo govoril, hočem storiti, kajti našel si milost v mojih očeh in poznam te po imenu.

18

On pa reče: Pokaži mi, prosim, slavo svojo!

19

In odgovori: Storim, da pojde mimo tebe vsa dobrota moja, in klical bom ime GOSPODOVO pred teboj; in milostiv bodem, komur hočem biti milostiv, in usmilim se, kogar se hočem usmiliti.

20

In reče: Ne moreš videti obličja mojega, zakaj človek me ne more videti in ostati živ.

21

In GOSPOD reče: Glej, prostor je pri meni, tu se postavi na skalo.

22

In zgodi se, ko pojde mimo slava moja, da te postavim v skalno razpoko in te pokrijem z roko svojo, dokler ne preidem mimo.Potem odmaknem roko svojo, in videl me boš odzadaj, a obličja mojega ne bode videti.

23

Potem odmaknem roko svojo, in videl me boš odzadaj, a obličja mojega ne bode videti.