Eksodus 10

1

In GOSPOD reče Mojzesu: Idi k Faraonu; kajti zakrknil sem srce njegovo in srce hlapcev njegovih zato, da bi napravil ta znamenja svoja med njimi,

2

in zato, da bi ti pripovedoval ušesom sinov svojih in otrok sinov svojih, kar sem izvršil v Egiptu, in o znamenjih mojih, ki sem jih naredil med njimi; da boste spoznali, da sem jaz GOSPOD.

3

In odideta Mojzes in Aron k Faraonu ter mu rečeta: Tako pravi GOSPOD, Bog Hebrejcev: Doklej se boš ustavljal ponižati se pred menoj? Izpusti ljudstvo moje, da mi služi!

4

Sicer ako se boš branil odpustiti ljudstvo moje, glej, jutri pošljem kobilice v pokrajine tvoje.

5

In pokrijejo površje zemlje, da je ne boste nič videli; in pojedle bodo ostanek, kar se je ohranilo in kar vam je preostalo po toči, in oglodale bodo vsa drevesa, ki vam rasto na polju;

6

in napolnijo hiše tvoje in hiše vseh služabnikov tvojih in hiše vseh Egipčanov, kolikor jih niso videli očetje tvoji in dedje, odkar so na zemlji do današnjega dne. In obrne se in odide od Faraona.

7

Tedaj reko Faraonu hlapci njegovi: Doklej nam bode ta mož za zanko? Odpusti tiste ljudi, da služijo GOSPODU, svojemu Bogu! Ali mar še ne veš, da je Egipt pri koncu?

8

In pokličejo nazaj Mojzesa in Arona k Faraonu, in on jima reče: Pojdite, služite GOSPODU, Bogu svojemu! Kateri pa so tisti, ki naj gredo?

9

In Mojzes odgovori: S svojo mladino in s svojimi starci pojdemo; s sinovi in hčerami svojimi, z drobnico in govedjo svojo odidemo; ker imamo praznik GOSPODOV.

10

In on jima reče: Bodi tako GOSPOD z vami, kakor jaz odpuščam vas in otročiče vaše! Glejte, da imate v mislih kaj hudega!

11

Ne tako! Pojdite le vi možje, in služite GOSPODU; zakaj to je, kar ste želeli. In izgnali so ju izpred obličja Faraonovega.

12

Tedaj reče GOSPOD Mojzesu: Iztegni roko svojo nad deželo Egiptovsko zaradi kobilic, da pridejo nad Egiptovsko deželo in požro vsa zelišča na zemlji, vse, kar je preostalo po toči.

13

In Mojzes iztegne palico svojo nad deželo Egiptovsko, in GOSPOD zažene vzhodni veter v deželo ves tisti dan in vso noč; in ko se je zdanilo, prinese vzhodni veter kobilice.

14

In prišle so kobilice nad vso Egiptovsko deželo in posedle so vse kraje Egipta v silno veliki množici; nikdar poprej ni bilo takšnih kobilic, tudi pozneje ne bo takih.

15

Kajti pokrile so površje vse dežele, tako da se je stemnila dežela, in požrle so vsa zelišča na zemlji in vse sadje po drevju, kar je bilo preostalo po toči; in nič zelenega ni ostalo, ne drevja, ne zelišč na polju, po vsej deželi Egiptovski.

16

Tedaj pokliče Faraon hitro Mojzesa in Arona in reče: Grešil sem zoper GOSPODA, vašega Boga, in zoper vas.

17

Sedaj pa odpusti, prosim, greh moj, samo še zdaj, in prosita GOSPODA, vašega Boga, da odvrne od mene vsaj to smrt.

18

In Mojzes odide od Faraona ter prosi GOSPODA.

19

In GOSPOD stori, da potegne zahodni veter, jako silen, ki je vzdignil kobilice in jih zagnal v Rdeče morje. Ne ene kobilice ni ostalo v vseh krajih Egipta.

20

GOSPOD pa je otrdil srce Faraonovo, da ni odpustil sinov Izraelovih.

21

In reče GOSPOD Mojzesu: Iztegnil roko proti nebu, in nastane tema nad Egiptovsko deželo, tema, da jo bodo kar tipali.

22

In Mojzes iztegne roko proti nebu, in bila je gosta tema po vsej deželi Egiptovski tri dni.

23

Niso videli drug drugega, nihče tudi ni vstal s svojega mesta v teh treh dnevih; a vsi sinovi Izraelovi so imeli svetlo v prebivališčih svojih.

24

In pokliče Faraon Mojzesa in reče: Idite, služite GOSPODU; samo vaše ovce in vaši voli naj ostanejo tu, tudi otroci vaši naj gredo z vami.

25

Mojzes pa odgovori: Tudi klalne in žgalne daritve moraš dati v roke naše, da jih pripravimo GOSPODU, Bogu svojemu.

26

Tudi živina naša pojde z nami, tu ne sme ostati niti en parkelj, ker od nje vzamemo, s čimer bomo služili GOSPODU, Bogu svojemu; kajti mi ne vemo, s čim naj služimo GOSPODU, dokler ne pridemo tjakaj.

27

Ali GOSPOD je otrdil srce Faraonovo, da jih ni hotel izpustiti.

28

In Faraon mu reče: Pojdi izpred mene! Varuj se, da ne vidiš več obličja mojega, zakaj v dan, kadar bi zagledal obličje moje, umrješ.In Mojzes reče: Prav si povedal: nikoli več ne bom videl obličja tvojega.

29

In Mojzes reče: Prav si povedal: nikoli več ne bom videl obličja tvojega.