Psalmi 90

1

Molitev Mojzesa, moža Božjega. O Gospod, ti si nam bil prebivališče od roda do roda.

2

Ko niso bile še rojene gore in nisi bil naredil zemlje in vesoljnega sveta, da, od vekomaj do vekomaj si ti Bog mogočni.

3

Pripraviš človeka, da razpade v prah, in veliš: Povrnite se, otroci človeški!

4

Zakaj tisoč let je v tvojih očeh kakor včerajšnji dan, ko je minil, in kakor čas ponočne straže.

5

Kakor s povodnijo jih pokončavaš, kot spanje so; zjutraj so kakor trava, ki vnovič poganja.

6

Zjutraj cvete in poganja, zvečer jo pokose in usahne.

7

Kajti ginemo od jeze tvoje in vsled srda tvojega smo preplašeni.

8

Pred oči svoje si postavil krivice naše, skrivnosti naše v luč obličja svojega.

9

Kajti vsi dnevi naši minevajo v srdu tvojem, leta nam prelete kot misel.

10

Dnevi naših let – vseh jih je sedemdeset let ali, ako smo prav krepki, osemdeset let; in kar je naš ponos v njih, je le trud in težava; zakaj hitro vse poteče in mi odletimo.

11

A kdo spoznava jeze tvoje moč in tvoj srd, boječ se te, kakor se spodobi?

12

Uči nas torej prav šteti naše dni, da si pridobimo srce modro.

13

Vrni se, GOSPOD! doklej –? in žal ti bodi za hlapce svoje!

14

Nasiti nas že ob jutranjem svitu z milostjo svojo, da veselo pojemo in se radujemo vse svoje dni.

15

Razveseli nas po številu dni, v katerih si nas ponižaval, in let, v katerih smo izkušali hudo.

16

Očitno bodi hlapcem tvojim delo tvoje in veličastvo tvoje nad njih otroki!Nad nami pa bodi ljubeznivost Gospoda, Boga našega, in delo naših rok podpiraj pri nas, delo, pravim, naših rok podpiraj!

17

Nad nami pa bodi ljubeznivost Gospoda, Boga našega, in delo naših rok podpiraj pri nas, delo, pravim, naših rok podpiraj!