Psalmi 9

1

Načelniku godbe; na ‚Smrt sinu‘. Psalm Davidov. Hvalil te bom, GOSPOD, iz vsega srca svojega, pripovedoval vsa čudovita dela tvoja.

2

Veselil se bom in radoval v tebi, psalme bom prepeval tvojemu imenu, Najvišji.

3

Ker sovražniki moji se umikajo, padajo in ginejo pred obličjem tvojim.

4

Zakaj ti si vodil sodbo mojo in pravdo mojo, sedel si na prestolu kot pravičen sodnik;

5

pokaral si narode, pogubil krivičnika, njih ime si izbrisal na večne čase.

6

Sovražnikov je konec, razdejani so na veke, njih mesta si uničil, da, njih spomin je izginil.

7

A GOSPOD stoluje na veke, pripravil je za sodbo prestol svoj.

8

On bo sodil vesoljni svet v pravičnosti, pravde razsojal narodom po pravici.

9

GOSPOD bode tudi grad na višini siromaku, grad na višini ob časih stiske.

10

In bodo upali v te, kateri poznajo ime tvoje, ker ne zapustiš njih, ki te iščejo, GOSPOD.

11

Hvalnice pojte GOSPODU, ki prebiva na Sionu, oznanjujte ljudstvom dela njegova.

12

Kajti on, ki maščuje kri v moritvi prelito, se jih je spomnil, ni pozabil vpitja trpinov.

13

Usmili se me, GOSPOD, ozri se v ponižanje moje od sovražnikov mojih, da me vzdigneš izpred smrtnih vrat:

14

da oznanjam vso slavo tvojo, med vrati hčere sionske se radujem v zveličanju tvojem.

15

Pogreznili so se narodi v jamo, ki so jo sami napravili; v mrežo, ki so jo skrito nastavili, se je ujela njih noga.

16

Pokazal se je GOSPOD po sodbi, katero je storil: v rok njegovih delo je zapletel brezbožnika. (Pomisleka vredno! Sela.)

17

Brezbožniki se morajo obrniti v pekel, vsi narodi, ki so pozabili Boga.

18

Kajti siromak ne bode na veke pozabljen, ubožcev upanje ne pogine za večno.

19

Vstani, o GOSPOD, da se ne šopiri človek umrljivi, sojeni naj bodo narodi pred obličjem tvojim.V strah jih primi, GOSPOD, spoznajo naj narodi, da so umrjoči. (Sela.)

20

V strah jih primi, GOSPOD, spoznajo naj narodi, da so umrjoči. (Sela.)