Psalmi 89

1

Pouk Etana Ezrahovca. O milostih GOSPODOVIH bom peval vekomaj, rodu za rodom bom oznanjal z usti svojimi zvestobo tvojo.

2

Rekel sem namreč: Vekomaj se bo milost sezidavala, v samih nebesih utrdiš zvestobo svojo.

3

„Sklenil sem zavezo z izvoljencem svojim, prisegel sem Davidu, svojemu hlapcu:

4

Na vekomaj utrdim seme tvoje in stavil bom prestol tvoj od roda do roda.“ (Sela.)

5

Zato slavé nebesa čudovito delo tvoje, o GOSPOD, tudi zvestobo tvojo v zboru svetnikov.

6

Zakaj kdo naj se v nebeških višavah primerja GOSPODU, kdo je GOSPODU podoben med sinovi Božjimi?

7

On je Bog mogočni, jako strašen v zboru svetnikov in strašnejši mimo vseh, ki so okrog njega.

8

O GOSPOD, Bog nad vojskami, kdo je tebi enako mogočen, GOSPOD? In zvestoba tvoja biva okrog tebe.

9

Ti gospoduješ nad morja divjostjo; ko se vzpenjajo valovi njegovi, ti jih krotiš.

10

Zdrobil si Egipt, da je kakor strt, z ramo svoje moči si razkropil sovražnike svoje.

11

Tvoja so nebesa, tvoja tudi zemlja; vesoljni svet in česar je poln, ustanovil si ti.

12

Sever in jug, ti si ju ustvaril; Tabor in Hermon veselo pojeta o imenu tvojem.

13

Velemožna je rama tvoja, krepka je roka tvoja, vzvišena desnica tvoja.

14

Pravičnost in prava sodba sta podstava tvojemu prestolu, milost in resnica hodita pred obličjem tvojim.

15

Blagor ljudstvu, ki pozna trobente radostni glas! Ti hodijo v svetlobi obličja tvojega, o GOSPOD!

16

V imenu tvojem se radujejo ves dan in po pravičnosti tvoji se povišujejo.

17

Zakaj dika njih moči si ti, in po blagovoljnosti tvoji bo zvišan rog naš.

18

GOSPOD namreč je naš ščit in Svetnik Izraelov naš kralj.

19

Nekdaj si v prikazni govoril svetnikom svojim in rekel: Pomoč sem podelil junaku, povzdignil sem izvoljenega iz ljudstva.

20

Našel sem Davida, hlapca svojega, pomazilil sem ga s svetim oljem svojim.

21

Ž njim bodi roka moja stanovitna in rama moja naj ga krepča.

22

Ne bo ga stiskal sovražnik in sin krivice ga ne bo tlačil.

23

Temuč starem izpred njega nasprotnike njegove in sovražilce njegove udarim.

24

In moja zvestoba in milost moja bo ž njim, in v imenu mojem se povzdigne rog njegov.

25

In nad morje položim roko njegovo in nad reke njegovo desnico.

26

On me bo klical: Oče moj si ti, Bog moj mogočni in skala rešenja mojega.

27

Jaz pa ga postavim za prvorojenca, za najvišjega kraljem zemlje.

28

Vekomaj mu ohranim milost svojo, in zaveza moja mu ostani zvesta.

29

In postavim seme njegovo, da večno traja, in prestol njegov kakor dnevi nebes.

30

Ako zapusté sinovi njegovi zakon moj in ne bodo hodili v sodbah mojih,

31

ako oskrunijo postave moje in ne bodo ravnali po zapovedih mojih:

32

obiščem s šibo njih pregreho in z udarci njih krivico.

33

Toda milosti svoje mu ne odtegnem in lagal ne bom zoper zvestobo svojo.

34

Ne oskrunim zaveze svoje in ne izpremenim ustnic svojih obljube.

35

Enkrat sem prisegel pri svetosti svoji; zares, Davidu ne bom lagal:

36

Večno bodi seme njegovo in prestol njegov kakor solnce pred mano.

37

Kakor luna bode stanoviten vekomaj. In priča v nebeških višavah je zvesta. (Sela.)

38

Ti pa si zavrgel in zaničeval, razsrdil si se zoper maziljenca svojega.

39

Zaničeval si hlapca svojega zavezo, oskrunil in vrgel na tla venec njegov.

40

Podrl si vse ograje njegove, trdnjave njegove si izpostavil razdoru.

41

Plenili so ga vsi mimohodeči, v zasmeh je dan sosedom svojim.

42

Povzdignil si zatiralcev njegovih desnico, veselje napravil vsem sovražnikom njegovim.

43

Skrhal si tudi meča njegovega ostrino in mu nisi dal zmagati v vojski.

44

Storil si, da je minila bleščoba njegova, in prestol njegov si zvrnil na tla.

45

Okrajšal si dni mladosti njegove, pokril si ga s sramoto. (Sela.)

46

Doklej, GOSPOD, boš li se skrival vekomaj? gorela bo kakor ogenj jeza tvoja?

47

Spomni se me – kako sem kratkih dni! Za kako ničevost si ustvaril vse otroke človeške!

48

Kateri mož je, ki živi in ne bo videl smrti, ki zavaruje dušo svojo zoper oblast groba? (Sela.)

49

Kje so, o Gospod, milosti tvoje nekdanje, ki si jih prisegel Davidu v zvestobi svoji?

50

Spomni se, Gospod, sramote hlapcev svojih, da nosim v prsih svojih zasramovanje vseh teh mnogih ljudstev,

51

s katerim so sramotili sovražniki tvoji, GOSPOD, s katerim so sramotili maziljenca tvojega stopinje. —Slava GOSPODU vekomaj! Amen in Amen! Knjiga četrta.

52

Slava GOSPODU vekomaj! Amen in Amen! Knjiga četrta.