Psalmi 78

1

Pouk Asafov. Poslušaj, ljudstvo moje, nauk moj, nagnite uho svoje govoru mojih ust.

2

V prilikah odprem usta svoja, razglasim uganke iz starih časov.

3

Kar smo slišali in spoznali, kar so nam pripovedovali očetje naši,

4

ne bomo prikrivali njih otrokom, pripovedujoč naslednjemu rodu preslavna dela GOSPODOVA in moč njegovo in čuda njegova, ki jih je storil.

5

Kajti ustanovil je pričevanje v Jakobu in postavil zakon v Izraelu, kar je zapovedal očetom našim, da naj jih oznanjajo svojim otrokom.

6

Da to spozna naslednji rod, otroci, ki bodo rojeni, in ti vstanejo ter pripovedujejo otrokom svojim:

7

Upanje svoje da naj stavijo na Boga in ne pozabijo naj dejanj Boga mogočnega, temuč hranijo naj zapovedi njegove.

8

In ne bodo naj kakor njih pradedje, rod trdovraten in uporen, rod, ki ni obrnil v pravo smer srca svojega in čigar duh ni bil zvest Bogu mogočnemu.

9

Sinovi Efraimovi, lokostrelci oboroženi, so obrnili hrbte ob času bitve.

10

Ohranili niso zaveze Božje in so se branili hoditi po zakonu njegovem,

11

pozabivši dejanja njegova in čudovita dela njegova, katera jim je bil pokazal.

12

Delal je čuda pred njih pradedi v deželi Egiptovski, na polju Zoanskem.

13

Razklal je morje in peljal jih čez, in postavil je vode kakor jez.

14

In spremljal jih je z oblakom po dnevi in vso noč s svetlobo ognja.

15

Razklal je skale v puščavi in jih je obilo napojil kakor iz globočin.

16

Potoke je izpeljal iz skale in storil, da so vode tekle doli kakor reke.

17

Vendar so še dalje grešili zoper njega, upirali se Najvišjemu v pustinji.

18

In izkušajoč Boga mogočnega v srcu svojem, so zahtevali jed po svojega srca želji.

19

In grdo govoreč zoper Boga, so rekli: Ali bi mogel Bog mogočni pripraviti mizo v tej puščavi?

20

Glejte, ob skalo je udaril, da so tekle vode, in potoki so se udrli – ali bo mogel dati tudi kruha ali pa oskrbeti mesa ljudstvu svojemu?

21

Zato se je GOSPOD, ko je to slišal, razsrdil, in ogenj se je vnel zoper Jakoba in tudi jeza se je kadila zoper Izraela.

22

Ker niso verovali v Boga in niso upali v rešenje njegovo.

23

In vendar je zapovedal oblakom zgoraj in odprl vrata nebeška,

24

in dežil nanje mano za jed in jim dajal žito nebeško.

25

Kruh močnih je jedel človek; brašna jim je pošiljal dositega.

26

Zagnal je vzhodni veter na nebu in z močjo svojo je pripeljal jug,

27

in je dežil nanje meso kakor prah in kakor morski pesek ptiče krilate,

28

metal jih je med njih šatore, okoli njih prebivališč.

29

In jedli so in bili so zelo nasičeni, in česar so poželeli, jim je prinesel.

30

Še se niso iznebili poželenja svojega, še jim je bila jed v ustih,

31

ko je jeza Božja vzplamtela proti njim in morila med močnimi izmed njih in pokončavala mladeniče Izraelove.

32

Ob vsem tem so še grešili in niso verovali v čudovita dela njegova.

33

Zato je storil, da so v ničevosti potekali njih dnevi in njih leta v naglici.

34

Ko jih je pobijal, tedaj so povpraševali po njem, in so se izpreobrnili ter zjutraj že iskali Boga mogočnega,

35

spomnivši se, da je bil Bog njih skala in Bog mogočni, Najvišji, njih odrešenik.

36

Tedaj so ga z usti svojimi dobrikali in z jezikom svojim so se mu lagali,

37

a njih srce ni bilo utrjeno pri njem in niso se izkazali zvesti zavezi njegovi.

38

Toda on je usmiljen, odpušča krivico in ne pokončuje; in mnogokrat je ustavil svoj srd in ni vnemal vse jeze svoje.

39

Spominjal se je namreč, da so meso, sapa, ki gre in se ne vrne.

40

Kolikokrat so se mu uprli v puščavi, so ga žalili v samoti!

41

Zopet in zopet so izkušali Boga mogočnega in žalili Svetega Izraelovega.

42

Niso se spominjali roke njegove, ne dne, ko jih je bil otel zatiralca,

43

ko je v Egiptu delal znamenja svoja in čuda svoja na polju Zoanskem.

44

V kri je izpremenil njih potoke, da niso mogli piti tekočih vod svojih.

45

Poslal je nanje pasje muhe, ki so jih žrle, in žabe, ki so jih ugonabljale.

46

In dal je njih sadež cvrčku, in kobilici, kar so s trudom posejali.

47

Uničil je s točo njih trte in smokve njih z mrazom.

48

Izročil je toči tudi njih živino in njih črede bliskom.

49

Izpustil je nanje jeze svoje žar, srd in nevoljo in stisko, celo krdelo angelov nesreče.

50

Prosto pot je napravil svoji jezi, smrti ni ubranil njih duš in življenje njih je izročil kugi.

51

In udaril je vse prvorojence v Egiptu, prvino moči v šatorih Hamovih.

52

Svoje ljudstvo pa je odpeljal kakor ovce, in vodil jih je kakor čredo po puščavi.

53

In peljal jih je varno, da se jim ni bilo bati, a njih sovražnike je pokrilo morje.

54

Pripeljal jih je do meje svetišča svojega, gore te, ki si jo je pridobila desnica njegova.

55

Izgnal je izpred njih obličja narode in jih je po žrebu razmeril Izraelu v posest in v njih šatorih je dal prebivati Izraelovim rodovom.

56

Vendar so izkušali Boga Najvišjega in se mu upirali in pričevanj njegovih se niso držali.

57

Temuč obrnili so se in nezvesto ravnali kakor njih pradedje, obrnili so se kakor lok, ki strelja napačno.

58

Dražili so ga z višavami svojimi in s podobami malikov svojih so razvneli gorečnost njegovo.

59

Slišal je Bog in se razsrdil, in Izrael se mu je silno zastudil.

60

In zapustil je prebivališče v Silu, šator, ki ga je bil postavil med ljudmi.

61

In dal je v sužnost svojo moč in slavo svojo zatiralcu v pest.

62

Izročil je meču ljudstvo svoje in zoper dedino svojo se je razsrdil.

63

Ogenj je požrl mladeniče njegove, in devicam njegovim se ni pela svatovska pesem.

64

Duhovniki njegovi so padli pod mečem, in vdove njegove niso mogle žalovati.

65

Tedaj se je zbudil Gospod, kakor da bi bil spal, kakor junak, ki vriska od vina.

66

In udaril je sovražnike svoje od zadaj, sramoto večno jim je naložil.

67

Zavrgel je pa šator Jožefov in rodu Efraimovega ni izvolil.

68

Temuč izvolil je rod Judov, goro Sionsko, ki jo je ljubil.

69

In sezidal si je enako nebeškim višavam svetišče svoje, enako zemlji, ki jo je utrdil na veke.

70

In izvolil je Davida, hlapca svojega, vzemši ga iz ovčje ograje;

71

izza doječih ga je pripeljal, da bi pasel Jakoba, ljudstvo njegovo, in Izraela, dediščino njegovo.Ki jih je pasel po poštenosti srca svojega in vodil jih je z obilo razsodnostjo svojih rok.

72

Ki jih je pasel po poštenosti srca svojega in vodil jih je z obilo razsodnostjo svojih rok.